Na frekvenci 4625 kHz že več kot štiri desetletja odmeva enoličen, mehaničen signal. Nekateri verjamejo, da gre za sprožilec apokalipse. Drugi, da je namenjen vohunom. Nihče ne ve, kdo stoji za oddajanjem, ki se je v zadnjem času okrepilo.
Globoko v spektru kratkih radijskih valov, na frekvenci 4625 kHz, se skriva ena najbolj vztrajnih ugank obdobja po koncu hladne vojne. Dan in noč, neprekinjeno od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, oddaja monoton brenčeč zvok, ki ga občasno prekinejo samo kodirana sporočila. Radijski navdušenci po svetu so postaji nadeli ime »Brenčač« (The Buzzer). Uradno je znana kot UVB-76.
Tančica skrivnosti
Njen namen ostaja zavit v tančico skrivnosti. Nobena vlada ali organizacija ni uradno prevzela odgovornosti zanjo. Kljub temu pa ena teorija izstopa kot najbolj verjetna in hkrati najbolj srhljiva: namreč, da je Brenčač ključni del ruskega jedrskega sistema za povračilni udar, znanega pod imenom Perimeter ali, bolj zlovešče, Mrtva roka.
Ta sistem je bil zasnovan kot zadnje zatočišče v primeru nenadnega jedrskega napada, ki bi uničil rusko vodstvo. Če bi poveljniški centri utihnili in bi senzorji po državi zaznali seizmično aktivnost in sevanje, skladno z jedrskimi eksplozijami, bi sistem Perimeter samodejno sprožil povračilni napad z vsem preostalim arzenalom. Gre za utelešenje doktrine o medsebojnem zagotovljenem uničenju.
Za delovanje takšnega avtomatiziranega sistema je nujna zanesljiva in neprestana komunikacijska povezava. Strokovnjaki menijo, da bi lahko prav UVB-76 služil kot srce tega sistema – neprekinjen brenčeč signal bi pomenil, da je vse v redu. Če signal utihne, bi to lahko bil eden od sprožilcev za aktivacijo Mrtve roke. Zaradi tega si je postaja prislužila vzdevek »radio sodnega dne«.
Več kodiranih sporočil
V zadnjem času pa je dejavnost postaje pritegnila novo pozornost. Medtem ko je večino časa slišati samo brenčanje, se je število kodiranih sporočil v zadnjih mesecih povečalo. 25. junija letos je bilo v enem dnevu oddanih kar 18 ločenih sporočil. Besede, kot so »bueropriš«, »kriakokrič« in »kranofaj«, so odmevale v eter brez pojasnila. Nekaj dni kasneje, 30. junija, sta bili zabeleženi besedi »zevoseul« in »trunonord«.
Ta sporočila so pogosto sestavljena iz nesmiselnih zlogov ali besed, ki nimajo jasnega pomena. V preteklosti so bili zabeleženi tudi bolj nenavadni izrazi, kot je »hrjukostjag« (v grobem prevodu »prašičja zastava«) ali »bezzlobje« (»brez jeze«). Najbolj zgovoren trenutek pa se je zgodil leta 1997, ko je skozi statiko prodrl glas z besedami, prevedeno: »Jaz sem 143. Ne prejemam nobenega odgovora.«
Ruske oblasti o obstoju postaje molčijo. Na nedavno poizvedbo medijske hiše RT so odgovorili samo, da informacije o tej frekvenci niso javne. S tem molkom samo še krepijo ugibanja in negotovost, ki postajo obdaja.
Psihološka vloga?
Nekateri analitiki menijo, da je njegova vloga danes predvsem psihološka. V svetu, kjer so protokoli za jedrsko vojno namerno dvoumni, služi kot orodje za strateško negotovost. Morebitni nasprotniki ne morejo biti prepričani, ali je sistem Mrtve roke še aktiven, kar jih sili v previdnost. Brenčač s svojimi zagonetnimi signali to negotovost še poglablja.
Manj dramatične teorije predvidevajo, da postaja služi za komunikacijo z ruskimi vohunskimi mrežami v tujini ali za koordinacijo tajnih vladnih bunkerjev. Pojavile so se celo teorije o kultih sodnega dne znotraj sovjetske vojske ali o komunikaciji z nezemeljskimi civilizacijami, vendar za te trditve ni nobenih dokazov.
