Mislite, da je vojne konec? Pozabljene bombe v Sloveniji še vedno pohabljajo

»Nikoli več vojn,« pravi Adolf Videnšek, ki je leta 1949 kot sedemletni kratkohlačnik na velikonočni ponedeljek postal civilna žrtev druge svetovne vojne. Sosedov fant je tistega dne našel nekaj svetlečega in mikavnega. Bila je bomba. Na domačem dvorišču sta si jo podajala, prepričana, da je prazna, ko je naposled ob udarcu ob kamen eksplodirala. Takoj je izgubil vid, kasneje še roko. Čeprav je brez nje, iz prve roke ve, kako nesmiselne so vojne in kako dolgo še žanjejo svoj davek. Ko danes spremlja številke civilnih žrtev novega vojnega žarišča med Izraelom in Iranom, ga vsak dan znova zmrazi. »Tudi ko se vojna konča, nikoli ne prinese pravega zmagovalca. V resnici so vsi na nek način poraženci, ker se v družbo zasejejo nove kali nesoglasja in nesložnosti. Še več rodov bodo ta in vse druge vojne sejale nesoglasja in terjala nove, ničesar krive civilne žrtve,« svari Videnšek.

Pritrjujeta mu Leon Pilinger in Franc Ožir, prav tako civilni žrtvi vojn. V teh dneh z velikim cmokom v grlu spremljajo razprave in zahteve po dodatnem oboroževanju in se vprašujejo po zdravi pameti. »Kakšen grozen nesmisel in kako neodgovorno je to! Nad silo gremo s silo, kar vodi v spiralo uničenja človeštva. Poslušamo floskule, kako so se države dolžne oboroževati, nobene besede pa ni o tem, da so dolžne poskrbeti tudi za žrtve vojn,« je razočaran Videnšek.

Štetje do 11 in 50. bomba

Franc Ožir je civilna žrtev druge svetovne vojne, leta 1969 je prav tako skupaj s sosedovimi otroci na dvorišču v zemlji našel nekaj zanimivega, bilo je manjše kot kokošje jajce. »Imel sem šest let, znal sem šteti do enajst. Najdbo sem odnesel v klet, stopil k sodu, vzel kladivo in se učil šteti: ena, dva, tri... preštel sem do enajst, ko je počilo. Obraz sem imel popolnoma izmaličen, roka je visela na nitkah, v telesu sem imel par sto kovinskih drobcev, izgubil sem veliko krvi. Takrat na Kozjanskem ni bilo ne avtomobilov in ne telefonov, na koncu so me z nekim fičkom odpeljali v bolnico v Celje,« podoživlja nesrečo. Vid je izgubil kasneje, ker mu je v levem očesu ostal tujek. Nesreča ga je zaznamovala za vse življenje. Želel je postati prodajalec, a je bila do tja ovinkasta pot. Danes je brez prstov na roki in brez levega očesa.

Leon Pilinger je žrtev slovenske osamosvojitvene vojne. Bil je poklicni gasilec in pripadnik republiške enote za razminiranje Slovenije. Leta 1992 so čistili minsko polje na letališču v Cerkljah ob Krki. »Na minskem polju je bilo nastavljenih 50 bomb, 49 smo jih našli, petdeseta je čakala name,« skomigne. Pri 35. letih mu je mina odtrgala stopalo, v bolnišnico so ga odpeljali z odsluženim sanitetnim vozilom vojaške policije brez sirene in utripajočih luči. Danes hodi s pomočjo proteze, med operativne gasilce in pirotehnike se ni več mogel vrniti, pokojnino je zaslužil kot dispečer v gasilski enoti. Po njegovih podatkih je osamosvojitvena vojna življenje spremenila enajstim civilnim žrtvam, danes jih je živih še sedem.

»Bolje bi bilo, da bi ga ubilo«

Te besede je Adolf Videnšek slišal kmalu po nesreči. Močno ga je prizadelo, a hkrati v njem prižgalo ogenj. Kljub slepoti in drugim poškodbam je sklenil, da bo njegovo življenje imelo smisel. Od telefonista je napredoval do magistra prava, zadnjih 11 let je predsednik Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije. »Največ civilnih invalidov vojn nas je nastalo okrog druge svetovne vojne, v prvih letih po vojni je bilo po nepopolnih podatkih evidentiranih 23.000 civilnih invalidov vojn. A veliko jih je nastalo tudi kasneje, natančnega števila ne vemo in niti ni bistveno, vsaka civilna žrtev vojn je namreč preveč,« razloži in poudari, da se nesreče z ostanki vojn in neeksplodiranih ubojnih sredstev dogajajo še danes, 100 in več let po vojnah. V društva je trenutno včlanjenih pet težjih invalidov, ki so mlajši od 35 let. Zadnja smrtna žrtev prve svetovne vojne sega v leto 2021, ko je bila v Voglarjih v Trnovskem gozdu francoska granata usodna za zbiralca vojnih ostalin. Zadnja nesreča se je zgodila letos aprila v Rožni Dolini v Ljubljani, ko sta dva gradbena delavca med rušenjem starega zidu naletela na manjšo bombo. Eksplozija je oba hudo poškodovala.

 

Franc Ožir postreže z zgodbo iz njegovega celjskega območja, zgodila se je leta 2010 ob prvi vseslovenski akciji Očistimo Slovenijo in življenje spremenila tedaj 16-letnemu fantu. »Čistili so gozd, ko je naletel na nekaj, kar je pritegnilo njegovo pozornost. Našel je detonator mine iz druge svetovne vojne. Zavedal se je, da je to strelivo, a kot mladega fanta ga je to le še bolj vznemirjalo, želel ga je nekomu pokazati in odnesel domov. Čez nekaj dni ga je prinesel pokazati bratu. Morda je bil usoden samo en tresljaj pri hoji, kdo ve... v rokah mu je detonator razneslo, levo roko mu je raztrgalo, desno odtrgalo v zapestju. Dve leti je bil popolnoma slep in jasno je, da se je fantu, mlademu in polnemu življenja, takrat podrl svet. Pot do opolnomočenja in sprejetja samega sebe je bila dolga.« Ožir sklene, da to ni nikoli končana in zaključena zgodba. Lani so pirotehniki državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi odstranili 4186 kosov granat, ročnih bomb, različnih vrst streliva za pehotno orožje, vžigalnikov, protipehotnih in protioklepnih min ter letalskih bomb.

Ostankov osamosvojitvene vojne naj ne bi bilo več

Večinoma gre za zapoznele žrtve prve in druge svetovne vojne. Pa bi lahko v naravi še vedno naleteli tudi na bombe in granate iz bližnje osamosvojitvene vojne? Leon Pilinger, ki je poleg še desetih sotrpinov sam žrtev te vojne, upa, da ne. »V osamosvojitveni vojni se ubojnih sredstev ni razmetavalo, območja, kjer so bile mine odložene, pa so bila razminirana in očiščena v letu 1992. Najbrž pa obstaja verjetnost, da je takrat kdo iz kakšnega skladišča kaj odnesel domov,« skomigne. Boli ga tudi dejstvo, da civilnim žrtvam osamosvojitvene vojne niso priznane posebne rente, kot so priznane vojnim invalidom, vdovam in otrokom padlih vojakov. »Slovenska osamosvojitvena vojna je v tem pogledu izenačena z drugo svetovno vojno, priznane so nam zgolj pravice, kot jih imajo po zakonu iz leta 1995 priznani civilni invalidi druge svetovne vojne. Ne glede na davek, ki smo ga plačali, politične volje za rešitev našega statusa ni bilo,« ga žalosti.