Konec maja pred 30 leti se je pripetil teden, v katerem je na slovenskih cestah umrlo, če verjamete ali ne, 14 ljudi. Leta 1995 avtoceste še niso bile zgrajene, kazni so bile nizke, ljudstvo pa je svoje prehitre in očitno premalo varne avtomobile in motocikle gnalo do konca. Do bridkega konca. Naslov teme v Nedeljskem dnevniku, ki jo je podpisal Bojan Grom, je bil Slabi jezdeci in premočni konji. V članku so med drugimi nastopili celo takšni avtomobilski strokovnjaki, ki so trdili, da je hitrost avtomobilov nepomembna, če je za volanom voznik, ki obvlada cesto in tehniko vožnje. S čimer se sodobni strokovnjaki za varnost v prometu enostavno ne strinjajo. Vozniki, ki so v tistem času vozili s hitrostjo več kot 200 kilometrov na uro, niso bili nobena redkost, v današnjih časih, ko je smrtnih žrtev na cestah neprimerno manj in ko imamo kar konkretno avtocestno omrežje, le redko vidite norce, ki še vozijo tako visoko nad omejitvami.
Temu primerna je tudi statistika, ki brez dvoma kaže na to, da imamo danes boljše ceste in veliko več avtocest, hkrati pa omejitve hitrosti in kazni, ki motivirajo varne voznike. Leta 1991, v prvem letu nove države, je v prometu izgubilo življenje 462 ljudi, leta 1992 je na cestah umrlo 493 ljudi, enako leta 1993. Neslaven slovenski rekord je bil postavljen leta 1994, ko je v različnih prometnih nesrečah umrlo kar 505 ljudi. Od leta 1995 so se začele razmere v prometu znatno izboljševati. Leta 1995 smo imeli 415 mrtvih, leta 1996 pa smo že prišli pod 400 mrtvih, umrlo je 389 ljudi. Prvič so slovenske ceste vzele manj kot 300 življenj leta 2001 (278 mrtvih), prvič pa se je meja spustila pod 200 mrtvih leta 2009 (171). Zadnja leta že nekaj časa beležijo okoli 100 ali malo manj mrtvih na leto. Rekord je bilo dosežen lani, leta 2024, ko je na slovenskih cestah umrlo 70 ljudi. Odgovorni pa so prepričani, da bo cilj dosežen, ko na naših cestah ne bo več nobene smrtne žrtve.
