Nekateri strahovi so globoko usidrani v nas. Eden takšnih je strah, da bi nas kdo ujel, ubil in pojedel. Ta strah je manjši le od tistega pred divjimi zvermi, ki bi nas uvrstile na svoj jedilnik. Uradna definicija kanibalizma je, da je to prehranjevanje s pripadniki lastne biološke vrste, v našem primeru prehranjevanje ljudi s človeškim mesom.
Takšno ravnanje so v preteklosti pripisovali mnogim plemenom in rasam, a je obseg, v katerem se je dejansko pojavljalo, močno sporna tema. Nekateri antropologi trdijo, da skorajda ni obstajalo, drugi spet menijo, da je bilo v preddržavnih družbah celo ustaljeni običaj.
Kakor koli že, kanibalizem nas spravlja v grozo in strah pred njim se je pojavljal v časih najhujših stisk. Denimo med gladomorom v Sovjetski zvezi v tridesetih letih, med obleganjem Leningrada v času druge svetovne vojne in v času kitajske državljanske vojne. A če je to še razumeti, je ravnanje Sawneyja Beana in njegovega klana mnogo bolj sporno in nedopustno.
Škotska legenda pravi, da je bil Sawney Bean rojen nekje sredi 16. stoletja v Vzhodnem Lothianu ob vzhodni škotski obali. Njegov oče je bil kopalec jarkov in graditelj kamnitih ograj. Tega dela se je v odrasli dobi sprva lotil tudi Sawney Bean, a je prav kmalu ugotovil, da mu ne gre najbolje od rok. Zapustil je dom in se začel potepati naokoli. Srečal je Agnes Douglas - Black, ki so jo vsi poznali kot nenavadno osebo in jo obtoževali čarovništva. Po nekaj mesecih ropanja in občasnega ljudožerstva sta pri kraju Bennane Head odkrila obalno jamo. Dolga je bila 180 metrov, vhod vanjo pa je bil poplavljen v času vsakokratne plime. Jama je bila tako skrita in nedostopna, da sta lahko z družino, ki sta jo ustvarila, v njej skrivaj bivala kar 25 let. Beanova sta imela namreč šest hčera in osem sinov. Za povrh pa še 14 vnukinj in 18 vnukov, ki so bili plod incestnega razmerja med sinovi in hčerami.
Ropanje, pobijanje in kanibalizem
Pripadniki Beanovega klana se v vsem tem času niso lotili nobenega resnega dela, so pa zato pokazali veliko nadarjenosti za postavljanje zased in ropanje posameznih popotnikov in manjših skupin. Ubite in oropane žrtve so prinesli do svojega bivališča, jih tam razkosali in pojedli. Neuporabne ostanke so odvrgli v morje in za seboj zakrili sledi. Škotske legende pravijo, da so v četrt stoletja na tak način na drugi svet spravili približno tisoč ljudi, takšno množično izginotje pa seveda ni moglo ostati neopaženo.
Vendar se je klan podnevi zadrževal v jami, na morilske pohode pa odhajal ponoči in tako dokaj skrito deloval še naprej. Po škotskem podeželju je medtem potekalo mrzlično iskanje storilcev. Neuspešno. So pa razjarjeni prebivalci v svojem strahu na drugi svet spravili nekaj sumljivih nedolžnežev in se spravljali na gostilničarje, ki so bili dostikrat zadnji, ki so videli izginule ljudi.
Vendar se vsako zločinsko početje enkrat konča in za klan je bilo to takrat, ko se je spravil na zakonski par, ki je skupaj potoval na konju. Mož je bil vojak in je napad odbil z mečem in pištolo, napadalci pa so se dokopali le do njegove žene. Preživeli se je zatekel do najbližjega naselja in oblastem se je končno posvetilo, s kom imajo opravka. Na noge se postavili vojsko kakih 400 ljudi in kopico krvoslednih psov, s katerimi so prečesali vso pokrajino. Prav psi so vojake pripeljali do skrite jame. Ob vpadu vanjo so ujeli celoten klan, našli kopico človeških ostankov ter premoženje oropanih nesrečnežev.
Maščevanje množic
Prišel je čas za poplačilo. Po eni verziji so podivjani klan vojaki odpeljali najprej v Edinburg, nato pa v Glasgow. Sodišče ni imelo prav nobenega razumevanja za njihovo početje. Brez sojenja so jih skupinsko usmrtili, saj so jih pojmovali za podljudi, nevredne sojenja. Moškim članom so odrezali genitalije, jim odrezali roke in noge ter jih pustili izkrvaveti. Ženske in otroke so vrgli na grmado in sežgali. Druga verzija pravi, da si zgroženi vojaki niso upali v jamo, kjer jih je pričakoval oboroženi klan, zato so ob vhodu razstrelili mino, ki je povzročila delno zrušitev jame in zadušitev članov klana.
Še ena legenda pa pravi, da je ena od hčera klana že predhodno zapustila jamo in se naselila v bližnjem kraju Girvan in tam posadila drevo, ki je v nadaljevanju postalo znano kot The Hairy Tree. Po ujetju klana in eksekuciji so se spomnili tudi nanjo. Besna množica ni poznala usmiljenja in jo je po hitrem postopku obesila prav na to drevo. Tako je bila končana zgodba Beanovega klana. Njihova dejanja so prešla v legendo in postala simbol najbolj sprevrženih dejanj, ki jih je sposobna človeška rasa. In poučna zgodba iz škotske folklore, s katero starši še danes strašijo neubogljive otroke.
