V dneh, ko zaznamujemo 80 let, odkar so mladi iz Kragujevca prišli na idejo, po kateri so istega leta iz Kumrovca na pot poslali prvo Titovo štafeto in spodbudili praznovanje dneva mladosti, tudi Cirilu Zaplotniku iz Letenic pri Kranju misli pogosteje uhajajo na beograjski stadion JLA. Leta 1982, torej že po Titovi smrti, je kot zadnji Slovenec na stadionu pred sedemtisočglavo množico predal štafeto, ki je prej prepotovala vse bratske republike in spodbujala k bratstvu in enotnosti med narodi, čeprav so se tistega leta med njimi že kazale razpoke.
Nositi štafeto mladosti, posebej pa jo kot zadnji v soju žarometov in kamer na častni tribuni predati Titu in kasneje mladim politikom, je bilo velika čast, ki je doletela pet Slovencev. Leta 1959 je štafeto predala 18-letna Stanka Kovačič, tedaj je bila tajnica v Cinkarni Celje, kasneje pa ena najbolj priljubljenih pevk narodnozabavne glasbe. Leta 1965 jo je do Tita ponesel olimpionik Miroslav Cerar, že naslednje leto pilot Mirko Anžel iz Trbovelj. Vojko Mahnič, delavec v izolski Mehanotehniki, je štafeto predal leta 1974. Zadnji v vrsti je bil Ciril Zaplotnik, ki nam je dobra štiri desetletja po dogodku pripovedoval o tem, kako je bil izbran za zadnjega nosilca štafete, o zapletih, ponosu, prvih trenjih med narodi … Še danes ne more pozabiti množičnosti dogodka, na katerem je bilo več kot 7000 mladih, do potankosti usklajenega spektakla, kot ga danes lahko gledamo le še na posnetkih iz Koreje.
Tehnični pristanek letala
»Leta 1982 je bila za končno predajo štafete na vrsti Slovenija. Da bi na vrsto prišli vsi predstavniki mladih, so želeli, da jo tisto leto preda mladi kmet ali inovator,« Zaplotnik pripoveduje o ozadju izbora. Sam je takrat združeval oboje. »Šlo je za naključje. V podjetju Sava, kjer sem delal v razvojnem oddelku, sem predlagal tehnično izboljšavo in bil razglašen za inovatorja leta v podjetju in kranjski občini. Hkrati sem bil v tistem obdobju na razpotju: ostati zaposlen v industriji ali prevzeti domačo kmetijo, kjer je napočil trenutek za naslednika. Odločil sem se za slednje,« razloži. Še danes ne ve, ali ga je predlagala kranjska mladina ali celo republiška mladinska organizacija, povabilo je bilo vsekakor presenečenje, časa za premislek ni imel veliko in že kmalu ga je čakal prvi let v Beograd na tiskovno konferenco.
A začetek ni bil nič kaj obetaven, mladi kmet in inovator je zamudil let z brniškega letališča in v času brez telefonov ter povezav že pred samo predajo štafete doživel ognjeni krst. »Takrat se je zgodilo nekaj, kar se danes verjetno ne bi moglo ponoviti. Nekdo je posredoval, da je letalo na mednarodnem letu Berlin–Damask na Brniku opravilo tehnični pristanek in me pobralo. Na tiskovno konferenco sem prispel pravočasno,« se dogodivščinam nasmeje danes. Teden dni pred dnevom mladosti je v Beograd odletel na priprave, na svojo točko pa sredi stadiona čakal skrit pod mizo. V belih hlačah in modrem brezrokavniku je suvereno pretekel stadion in se po klančini povzpel do slavnostne tribune, zajel sapo in povedal svoj govor. »Že takrat je bilo čutiti prve razpoke. Sam sem na zahtevo slovenske mladine prvič štafeto predal zgolj v slovenščini, kar seveda marsikomu ni bilo všeč. Z besedilom zaključnega govora in samim prevodom smo imeli kar nekaj težav. Slovenska mladina je takrat že zagovarjala, da mora dan mladosti postati mesec mladosti in da v ospredju ne sme biti slavljenje Tita in Jugoslavije, ampak se morajo v tem času slišati tudi stališča mladih, njihovi problemi, njihovi dosežki.« Ker se je Tito dve leti prej poslovil, je štafeto predal predsedniku Zveze socialistične mladine Jugoslavije Bogiću Bogićeviću, človeku, ki je kasneje odigral eno ključnih vlog, da se je Slovenija osamosvojila brez nepotrebnega prelivanja krvi.
Prizna, da je bilo to doživetje zanj velika čast, a hkrati tudi odgovornost in obremenitev. Slava zadnjega nosilca štafete je zahtevala svoj davek, pojavljanje na prireditvah, pogovore z novinarji … V nekem trenutku se je bilo vendarle treba vrniti na realna tla in na domači kmetiji z delom upravičiti čast, da so ga izbrali. Opravil jo je z odliko in kmetijo tudi že predal novemu rodu, kar je danes redkost.
Pot štafete mladosti
»Titovo štafeto so leta 1945 spodbudili mladi iz Kragujevca kot čestitko maršalu Josipu Brozu - Titu za njegov rojstni dan. V začetku je bila to nekajdnevna prireditev, sprva preproste štafete so pošiljali pionirji, delavci, vojaki, rudarji in drugi, ki so želeli voščiti predsedniku. Teh štafet je bilo res veliko. Skozi leta pa je iz skromne prireditve rasla velika stvar, eden večjih športno-umetniških dogodkov v Jugoslaviji. Prelomno je bilo leto 1957, ko so na Titovo pobudo štafeto preimenovali v štafeto mladosti, ko štafeta dokončno postane samo ena in ko 25. maj razglasijo za dan mladosti. Odtlej je štafeta vsako leto do cilja potovala več tednov, na pot je vedno krenila iz zgodovinsko pomembnih mest, njeno pot so ob cestah spremljali gledalci, ob predajah so pripravljali slovesnosti. Šlo je za dogodek, ki je simbolno povezal vso Jugoslavijo in postal praznik mladih,« pripoveduje kustosinja v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije Nataša Strlič. Štafeto so praviloma nosili najboljši učenci, študentje, delavci, športniki in drugi, ki so se posebej izkazali, poseben simbolni pomen je vedno imel tudi njen zadnji nosilec. Vozili so jo s kolesom, z vlakom, potovala je čez prelaze, z njo so se potopili pod vodo, s seboj na lete so jo jemali letalci, v podzemlje nesli rudarji …
Štafeto mladosti je Tito zadnjič sprejel maja 1979, predala mu jo je študentka iz Prištine Sanija Hiseni. Naslednje leto je namreč štafeto mladosti na Hrvaškem ustavila novica o Titovi smrti. Do Beograda je nato potovala z vlakom, pred pogrebom so jo položili na oder v skupščini SFRJ. Kljub predsednikovi smrti je bil tistega leta na stadionu znova dan mladosti in tudi naslednja leta je štafeta še nadaljevala svoj pohod po republikah, a z vse resnejšimi pomisleki, kritikami in razkolom Jugoslavije – vse do leta 1987, ko so škandal zakuhali Slovenci.
Slovenski upor
»Že leta 1986 so na pobudo Univerzitetne konference ZSMS študentje akademije za likovno umetnost iz ogromnega hloda provokativno klesali veliko štafeto, dokončno pa je zavrelo naslednje leto, ko so umetniki, združeni v Studio Novi kolektivizem, izdelali plakat za dan mladosti in zasnovali štafeto na štirih nogicah, ki bi jo bilo nemogoče nositi. Plakat so sprva vsi podprli in je prestal sito izbire, dokler ni završalo, da je bil izdelan na podlagi slike iz obdobja nacistične Nemčije. Vzniknila je tako imenovana plakatna afera, ki je mesec dni polnila časopise. Člani skupine so bili povabljeni na zaslišanje, proti njim je bila uvedena preiskava. Težko rečem, da je ta dogodek povzročil velike premike, zagotovo pa je v razpadajočo Jugoslavijo zadal še kakšno razpoko,« ugotavlja zgodovinarka Nataša Strlič.
Kljub vsemu je zadnja štafeta krenila iz Slovenije, zaradi slabega vremena jo je z dvodnevno zamudo z vrha Triglava prva pospremila alpinistka Marija Štremfelj. A slovenska Zveza socialistične mladine še vedno ni rekla čisto zadnje in je znova podražila tudi z na hitro na novo zasnovanim plakatom in štafeto. Prvi je z lipovim listom menda preveč spominjal na slogan »Slovenija, moja dežela«, štafeta pa je razburjala, ker je bila narejena iz plastike. Nekateri so v njej videli navadno epruveto, drugi igračko, tretje pa so skrbele rdeče kaplje krvi, ki se ob današnjem pogledu nazaj zdijo kot zlovešča napoved, da se bo med bratskimi narodi pretakala kri. Naslednje leto je bila 25. maja na beograjskem stadionu le še baletna predstava, štafete mladosti pa dokončno pospravljene v muzeje.
Dan mladosti še živi
A to še ne pomeni, da je dan mladosti zamrl. Na ta dan je tudi letos proslava v Kumrovcu, na Šentilju in še marsikje po državah bivše Jugoslavije, dan še vedno proslavljajo v domovih upokojencev … Marko Hren in njegovi prijatelji ga praznujejo s Tomosovimi motorji in pijačo naše mladosti – cockto. »Ko smo bili mladi, smo 25. maj proslavljali kot dan mladosti. Danes so drugi časi, druga država, druga realnost – a srce, ki bije za tisti brezskrbni čas vetra v laseh, ostaja enako. Zame je ta dan že dolgo moj osebni praznik. In kot kaže, ga za svojega jemlje vse več ljudi, ki jim tomos nekaj pomeni, ki znajo ceniti dober klepet, staro mašino, steklenico cockte in spomine na čase, ko smo imeli le ene in čisto zdelane kavbojke rifle, allstarke, kakšno majico in – jasno – en moped ter vse življenje pred sabo,« pripoveduje Hren, nekdanji profesionalni plesalec latino in rock'n'roll plesov, danes pa plesni trener.
Ob vsakem 25. maju se s prijatelji zberejo, iz garaže potegnejo svoje stare jeklene konjičke in se odpeljejo na pijačo. »Naša želja ni, da bi obujali stare politične simbole, si nadeli modre titovke in zavezovali rdeče rutice. Cilj je, da se srečamo s prijatelji, pomembni so dobra družba, klepet, stisk roke, spomini in skupni smeh. Na simbolični način obiščemo kraje svoje mladosti, kraje, kjer smo se nekoč zbirali, se zaljubljali, šravfali, pogovarjali … in s punco ali s prijatelji spili tisto legendarno cockto,« je Hren že z mislimi pri letošnjem dnevu mladosti.
