Generalni sekretar komunistične partije Sovjetske zveze Leonid Brežnjev in ameriški predsednik Jimmy Carter sta na ta junijski dan leta 1979 podpisala sporazum o omejitvi jedrske oborožitve. Šlo je sporazum SALT II (Strategic Arms Limitation Talks II) in pomemben dogodek v obdobju hladne vojne. To je bil zadnji večji poskus tako imenovane politike sproščanja napetosti med ZDA in SZ v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Zanimivost je ta, da sporazum SALT II nikoli ni bil ratificiran v ameriškem senatu. Odnose med velesilama so zaostrili dogodki konec leta 1979, ko je Sovjetska zveza napadla Afganistan. Vseeno sta obe državi spoštovali določbe pogodbe več let po podpisu, sam sporazum pa je bil podlaga za poznejše sporazume o jedrskem razoroževanju.
Pogajanja in sporazumi
Prvi tak sporazum je bil že leta 1963 podpisan sporazum o delni prepovedi jedrskih poskusov (PTBT), ki je prepovedal jedrske poskuse v atmosferi, vesolju in pod vodo – ne pa tudi pod zemljo. Nadalje je bil leta 1968 podpisan sporazum o neširjenju jedrskega orožja (NPT), kjer naj bi se države brez jedrskega orožja zavezale, da ga sploh ne bodo razvijale. Leta 1972 je sledil SALT I, ki sta ga v Moskvi podpisala ameriški predsednik Richard Nixon (ZDA) in ravno tako Brežnjev. To je bil tudi prvi neposredni sporazum med ZDA in Sovjetsko zvezo.
Že pri SALT I so se dogovorili za omejeno število jedrskih izstrelkov, pri SALT II iz leta 1979 pa so bili dogovori še konkretnejši – omejili so medcelinske balistične rakete (ICBM), balistične rakete, nameščene na podmornicah (SLBM), in strateške bombnike, kot tudi protibalistične sisteme. Vsaka od obeh velesil je lahko posedovala največ 2250 jedrskih konic, prepovedali pa so razvoj in namestitev novih vrst mobilnih raket, recimo na tovornjake ali vlake. Verificirali so tudi metode z upravljanjem »nacionalnih tehničnih sredstev«, kamor sodijo denimo sateliti, medtem ko neposrednega medsebojnega nadzora niso vpeljali.
Ponovna pogajanja so bila leta 1987, ko sta ameriški predsednik Ronald Reagan in zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov podpisala sporazum INF, šlo je za prepoved uporabe vseh balističnih raket srednjega dosega, leta 1991 pa so podpisali še START I, najobsežnejši sporazum, ki je uvedel tudi inšpekcijo. Zadnji sporazum med velesilama je bil Novi start, leta 2010 sta ga podpisala ameriški predsednik Barack Obama in takratni ruski predsednik Dmitrij Medvedjev.
Krhko ravnovesje med velesilama
Sporazum SALT II iz leta 1979 je imel velik politični pomen. Po eni strani je nekoliko sprostil napetost med ZDA in Sovjetsko zvezo v jedrski oboroževalni tekmi, v primerjavi z drugimi jedrskimi sporazumi pa je bil žal manj učinkovit, saj, kot že rečeno, nikoli ni bil uradno ratificiran, slabšalo pa se je tudi vsesplošno politično ozračje. V ZDA se je zaključilo obdobje povojnega optimizma in je nastopil skepticizem, ki ga je predsednik Carter reševal z zagovarjanjem človekovih pravic ter z realpolitičnim pristopom do Sovjetske zveze. Bil pa je tudi pod pritiskom konservativcev in prognozerjev v Washingtonu, ki so verjeli, da sporazum ne ustavlja sovjetske prednosti pri nabavi raket ICBM, hkrati pa niso verjeli v politiko sproščanja napetosti med velesilama, ki se je začela že s predsednikom Nixonom.
Na drugi strani se je Sovjetska zveza hotela izkazati kot enakovredna velesila in dokazati, da je sposobna zadržati orožarsko tekmo pod nadzorom. Vendar pa se je znotraj države začela stagnacija, medtem ko je zunanja politika postajala vse bolj agresivna. Podpirali so marksistične režime v Afriki in Aziji, nato pa so še sami vkorakali v Afganistan, le šest mesecev po podpisu SALT II. V ZDA so se takoj odzvali. Senat je zamrznil ratifikacijo, Carter pa je s sovjetsko državo ukinil več utečenih sodelovanj, denimo na področju trgovine pri izvozu žita. To je bila streznitev za obe strani: politika sproščanja napetosti je bila potisnjena v kot, začelo se je novo obdobje konfrontacije oziroma druga hladna vojna. SALT II ni propadel le zaradi Afganistana, ampak tudi zaradi notranjepolitične polarizacije v ZDA in neprožnosti sovjetskega režima.
Vpliv SALT II na Evropo in svet
Evropa je bila v tem času na geopolitičnem robu hladne vojne, države v gibanju neuvrščenih, kamor je sodila tudi Jugoslavija, pa so bile posredna tarča jedrskega ravnotežja. Gibanje neuvrščenih je zelo jasno nasprotovalo oboroževalni tekmi, države so bile skoraj vse brez jedrskega orožja, razen Indije, ki ga je razvila leta 1974 (in takrat opravila tudi jedrski poskus).
V zahodni Evropi, sploh v Nemčiji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem, so se po propadu SALT II okrepila protijedrska gibanja, kakršno je bilo denimo CND (Campaign for Nuclear Disarmament). V zgodnjih 80. letih so bili organizirani številni protesti proti razmestitvi Natovih raket (Pershing II), ki so povezali različne levičarske in mirovniške skupine. Neposrednega vpliva na SALT II neuvrščene države in mirovniki niso imeli, lahko pa so vršili moralni in politični pritisk, ki je vplival na javno mnenje in legitimnost takšnih sporazumov.
Če je bil svet v geopolitičnem smislu leta 1979 še bipolaren, danes na temo jedrskega oboroževanja velja večstranska nevarnost: poleg ZDA in Rusije se jedrsko oborožujejo tudi Kitajska, Indija, Pakistan, Izrael in Severna Koreja, ki ne sodelujejo v obstoječih sporazumih. Kitajska je v zadnjih letih trikrat povečala svoj jedrski arzenal, Indija in Pakistan sta v odnosu dvostranske jedrske napetosti, jedrski arzenal ima tudi Izrael, ki tega ne prizna. Zadnja pogodba na temo jedrskega razoroževanja (TPNW) je iz leta 2017, a prav nobena jedrska sila je ne podpira. Jedrsko orožje nabavljajo tudi v Veliki Britaniji in Franciji. Če je nekoč ohranjal krhko ravnotežje dvostranski nadzor (med ZDA in Sovjetsko zvezo), imamo danes vsaj devet jedrsko oboroženih držav in neurejen sistem brez jasnih pravil.
