Prihodnje leto bo minilo 25 let, odkar je raper Boštjan Čukur, v svetu zabavne kulture znan kot 6pack Čukur, izdal svoj prvi album Ne se čudit. V tistem obdobju je bil eden redkih slovenskih raperjev, ki niso prišli iz prestolnice, toda tudi Velenje je imelo plodna tla za razvoj te glasbene zvrsti. V desetletju, ki je sledilo, se je glasbi intenzivno posvetil, nato pa se je vrnil h keramičarstvu, obrti, ki jo je gojil že njegov oče. Upamo si trditi, da je 6pack Čukur, ki zadnjih osem let poučuje praktični pouk na Srednji gradbeni šoli in gimnaziji Maribor, tudi najbolj znan slovenski keramičar, saj je velik promotor tega poklica.
»Keramika me spremlja od otroštva. Oče je bil keramičar in odkar pomnim, sem mu pomagal in se na tak način priučil posla. Ko sem se začel intenzivneje ukvarjati z glasbo, sem dal keramiko sicer malo na stran, toda še vedno sem mu občasno pomagal. To je bil družinski posel in tudi dela je bilo v naših krajih dosti. Ko sem potreboval denar za prvi avto, sem naredil kopalnico in jo 'skompenziral' za avto. To je bila zastava 128,« je dejal Boštjan Čukur.
Preprosto, delavsko, s sporočilom
Keramika je imela pač vseskozi močan vpliv v njegovem življenju, tako močnega, da je svoj drugi album poimenoval celo Keramičarska lirika. »Nekoč mi je prijatelj iz Velenja dejal, da je moja glasba kot keramičarska lirika. Preprosta, delavska, s preprostim sporočilom. Zabava. Od takrat naprej sem se držal te lirike,« je pojasnil.
Otroštvo in mladost je Boštjan preživel v Velenju. Bil je skejter, rad je deskal na snegu, imel bend in v nekem obdobju celo na svetlo pobarvane lase. To je bil čas 90. let prejšnjega stoletja in to so bile stvari, ki jih v Velenju ni počel skoraj nihče. Tam je tudi obiskoval srednjo strojno šolo – ker je bila pač blizu doma. »Nobenih načrtov nisem imel za prihodnost, niti tega si nisem mislil, da bom kdaj polagal keramiko. Takrat smo bili pač v nekem najstniškem 'vajbu' oziroma vzdušju in na prvem mestu mi je bila glasba. Že v osnovni šoli sem bil didžej na šolskih zabavah, nato sem imel bend, s katerim smo igrali punk, reggae, ska, največkrat ob zaključkih šole, toda tudi v Mariboru, Velenju, Celju. Glasba je bila moj glavni fokus. Z ne prevelikim trudom sem sicer končal srednjo šolo in vpisal na gradbeno fakulteto v Maribor, toda študija nisem nadaljeval zaradi glasbe. Ko danes gledam mlade in vidim koga, ki že v prvem letniku ve, kaj bo počel, se mi zdi to res dobro. Sam sploh nisem bil tak. Otrokom pravim: nikoli ne veste, kaj boste delali čez deset let, toda če že zdaj veste, kaj bi radi postali, je to gotovo prednost.«
Mesto subkultur
V Velenju v tistem času ni bilo uveljavljene rap scene kot denimo v Ljubljani, velenjski raperji so si zato samozavest ustvarjali sami, pogosto z močnimi, celo pretiranimi rimami. »Morali smo pretiravati, da smo sami sebe dvignili iz te kotline. Ni bilo skupnih producentov ali glasbenih smernic, vsak je ustvarjal svojo glasbo in svoj zvok.« Leta 1998 je s skupino Funk You posnel svoj prvi komad. Najprej v angleščini, toda ko se je poslušal na zgoščenki, si je rekel, da se velenjska angleščina res ne sliši dobro. Čez noč je spremenil tekst v slovenščino in od takrat naprej poje v domačem jeziku.
Velenje je bilo takrat izjemno odprto in kulturno živahno mesto. Gostilo je festivale, koncerte in dogodke, ki so privabljali mlade z vseh koncev Slovenije, hkrati pa so tudi mladi hodili v druge kraje na koncerte. V mestu so bile prisotne najrazličnejše subkulture. »Bil je neki moment, ko smo bili na ulici vsi: metalci, rokerji, mi skejterji, Bosanci, šminkerji … In med vsemi je vladalo spoštovanje. Zdaj pa, ko vidiš skejterja, kako drži skejt, veš, da to ni skejter. Ko vidiš metalca, ki pije kokakolo zero, veš, da ne more biti metalec. Takrat so metalci pili velika piva, mi heinekenčke, šminkerji cuba libre … Vsi smo imeli imidž in za njim smo stali.« Tudi ta raznolikost je omogočila razvoj rap scene v Velenju, čeprav v nekoliko drugačni, lokalni obliki.
»Takrat smo hoteli nekaj povedati, se upirati. Čudno so te gledali, če nisi izstopal, zdaj te čudno gledajo, če izstopaš. Ne vem, morda imajo mladi dovolj vsega in jim ni treba več garati za osnove stvari, mi nismo imeli. Sam sem pač moral delati za meter, če sem hotel kupiti bencin, kaj šele motor,« je dejal. Odkar poučuje v srednji šoli, ima veliko več stika z mladimi. Toda vse manj je, kot opaža, takih, ki bi si upali izpostaviti in izražati svojo individualnost. »Na šoli, kjer poučujem, je dosti raperjev, ki pišejo tekste, a si ne upajo narediti koraka naprej in se izpostaviti. Zakaj? Bojijo se kritik, kaj bo kdo rekel. Ko se odločiš izpostaviti, moraš res verjeti vase. Danes pa kritike in komentarji na spletu mlade hitro prestrašijo. Zakaj bi se torej izpostavljali?« je razmišljal Boštjan Čukur.
Glasbenik v šoli
V šolo je prišel po naključju. Ko je navdušenje na glasbeni sceni začelo popuščati, se je začel postopno vračati h keramiki. Med gospodarsko krizo, ko je bilo gradbeništvu na dnu, je imel pravzaprav veliko nastopov po gradbenih trgovinah. Bil je ambasador Gorenja Keramike in promoviral lepila. »Kar dobro sem živel od tega,« doda.
Toda potem je nekega dne prejel klic ravnateljice Srednje gradbene šole in gimnazije Maribor, da potrebujejo učitelja za konec leta, ker je šel eden od keramičarjev v pokoj. Ker so slišali, da polaga ploščice, so pomislili nanj. »Ali sem bil presenečen? Seveda. Toda šel sem na sestanek in sprejel ponudbo. Sprva je bilo mišljeno le kot nadomeščanje, nato sem delal dva dni na teden, potem tri dni, zdaj pa polni delovni čas. Postal sem celo vodja delavnic,« je povedal.
Biti učitelj pa ni kar tako. »Mama je rekla, da imam končno pravo službo,« se je zasmejal, »čeprav smo kot glasbeniki prav tako resno delali.« Na šoli poučuje več generacij keramičarjev, vodi praktični pouk in predava teorijo keramičarstva in pečarstva, ker ima izkušenj več kot dovolj. Čeprav je bil njegov prehod v učiteljsko vlogo morda nepričakovan, pa se med dijaki zelo dobro počuti.
Enkrat na teden
»Razumejo moje rime,« je z nasmehom pojasnil Boštjan Čukur, čigar glasbena pot, povezana z rapom in življenjem malega človeka, se je tako prepletla z vzgojo in prenosom znanja. Poučevanje pa se mu zdi več kot le priložnost, da mlade nauči veščin dela: »Seveda je pomembno, da jim predaš osnove keramičarstva, toda še pomembnejše je to, da jih znaš voditi skozi srednješolska leta, da imajo lepe spomine na ta čas ter gredo z veseljem nekaj delat ali naprej na fakulteto. Zame ni največji uspeh, da sem nekoga naučil dobro polagati ploščice, temveč to, ko kakega dijaka, ki ima res posebne potrebe in se ne zna v prvem letniku niti pogovarjati, pripravim do tega, da osvoji komunikacijske veščine in celo nadaljuje šolanje.«
Glasbe pa kljub vsemu ni dal povsem na stran, saj ta ostaja pomemben del njegovega življenja. Enkrat na teden se še vedno dobi v studiu s prijateljem Teodorjem Amanovićem - Tošem, kitaristom skupine Nude, in potem ustvarjata. To je njun obred in če nastane kaj dobrega, dasta to v javnost. Tudi njegov zadnji komad, priredba skupine Hazard, Kopalnico ima 2, je eden takih. »V njem govorim, da so roke še vedno zlate, da če si dober v poklicih, v katerih delaš z rokami, boš užival v življenju. Tudi to je bil eden od razlogov, da sem šel učit v šolo. Ker verjamem, da lahko na tem področju nekaj naredim in vrnem otrokom občutek v roke,« je dejal Boštjan Čukur.
