Znanstvenofantastične serije niso zgolj v navdih dejanskim znanstvenim izumom, kot so sodobni telefoni, videoklici, napredni roboti, avtomatizirana vozila in podobno, temveč lahko s svojimi zgodbami služijo kot zanimiv miselni eksperiment. Kaj se zna zgoditi, ko tehnološki nadzor, kopičenje osebnih informacij ali nepremišljeno vpeljevanje tehnologije v vsako poro življenja pripeljemo do skrajnosti?
Od ene do petih zvezdic
Fikcija je vselej lovila resnično življenje in ga včasih s pospeškom celo prehitela. Zlasti ustvarjalci tehnološke distopije Črno ogledalo (Black Mirror), v kateri ima vsaka epizoda drugo zgodbo, so znani po tem, da premikajo mejo med človekom in strojem, med nadzorom in svobodo, med tehnologijo, ki osrečuje, in posledicami iste tehnologije, ki človeka ugonobijo. Serija zasleduje tehnološke motnje, ki so danes že del razprav o umetni inteligenci, zasebnosti in ustreznih regulacijah.
Ena najbolj znanih je epizoda z naslovom Nosedive iz leta 2016. V tej zgodbi hierarhija družbe temelji izključno na principu, kako všečni so ljudje na družbenih omrežjih. Od ene do pet zvezdic je ocenjena že najmanjša interakcija med ljudmi. Strategija družbenega preživetja zahteva, da je treba že naključnega neznanca prijazno pozdraviti z veselim nasmehom. Od tega posebnega ocenjevalnega sistema je odvisen ugled ljudi, saj boljša ko je skupna ocena človeka, boljši so njegova služba, stanovanje in zdravstvena oskrba. To bi bil krasni novi svet za tako imenovane vplivneže, dokler ne bi spoznali, kakšen konec ima ta zgodba.
Obuditi mrtvega
Ustvarjalec serije Charlie Brooker je v enem od intervjujev dejal: »Vsekakor so v seriji stvari, za katere me je presenetilo, kako hitro so se uresničile. Naredili smo epizodo, v kateri protagonistki ponudijo storitev, s katero bo umetna inteligenca posnemala osebnost njenega umrlega partnerja. Čeprav glas zveni prav tako kot njegov, je to še vedno precej bleda različica njega. Na koncu se izkaže, da je to huje kot imeti nič. Zdaj tudi zares obstaja storitev, ki deluje na podoben način.«
Primer invazivne uporabe tehnologije se kaže na Kitajskem, kjer na javnih in komercialnih prostorih (denimo v hotelih, stanovanjskih naseljih in prometnih točkah) kot del širšega nadzora že uporabljajo tehnologijo, ki prepoznava obraze. Eden od uradnih razlogov za to je dodatno preprečevanje kriminala. Ta tehnologija je sposobna zaznati starost človeka, določene lastnosti, kot so nasmešek, to, ali ima človek brado, in celo etnično pripadnost. Zlasti nevarna so tehnološka orodja v rokah represivnih oblasti, ki nad ljudmi s temi pripomočki izvajajo psihološki pritisk.
Še bolj preteča pa je senca, ki visi nad državami samimi. Medijski giganti, ki so z osebnimi podatki svojih uporabnikov odkrili novo nafto, ostajajo večinoma nedotakljivi. Tehnologija sama po sebi ni nevarna, nevarni so ljudje, ki imajo z njo slabe namene.
