Kdaj je nastalo besedilo Sive poti oziroma kako ste zaznali in se odločili prirediti skladbo, ki je v prvi različici z Johnom Denverjem izšla leta 1971?
Besedilo sem napisal proti koncu leta 1974. Takrat sem že bil v Angliji in sem imel izkušnjo s tem, kako je živeti kje drugje. Dokončal sem ga v pol ure. Vse se je zgodilo hitro. Začelo se je v studiu Abbey Road, kjer je Cliff Richard snemal s svojim bendom. Med odmorom mi je rekel, naj grem z njim. Odpeljal me je nekaj hiš naprej po ulici, kjer je živela Olivia Newton John, ki nama je ob tisti priložnosti zavrtela svoj najnovejši posnetek, in to prav svojo verzijo Country Roads, ki je kmalu postala njena prva uspešnica v ZDA. Tako me je navdušila, da sem šel na poti domov v trgovino z notami, jih kupil in doma na postelji takoj poskusil. Prvi verz je bil »Skoraj raj si ti, Gorenjska«, to pa zaradi Prešerna, ki je med drugim zapisal: »Dežela Kranjska nima lepšga kraja, kot je z okolšno, ta podoba raja.« Naslednji dan sem v studiu odigral slovensko verzijo in Richardov menedžer mi je rekel, naj jo nemudoma posnamem, saj so glasbeniki že bili tam. In smo to res naredili.
Je bil ob Cliffu Richardu še kdo zveneč zraven?
Recimo Alan Tarney, le nekaj kasneje tudi producent Abbe in Lea Sayerja, kitarist je bil Terry Britten, sicer kitarist Tine Turner in avtor komada What's Love Got to Do with It. Ta ekipa je tudi odpela spremljevalne vokale.
Kako je šlo z naglasi?
Seveda so jih pestili preširoki o-ji in sem jih moral popravljati.
Kako ste sicer prišli v Anglijo? Poznam dve različici. Po prvi je prišel v Jugoslavijo potujoči angleški studio, po drugi ste v Zagrebu na koncertu Cliffa Richarda osvojili srce spremljevalne vokalistke, članice zasedbe The Settlers.
No, osvojil srce? Našla sva skupni jezik. Zgodbi sta povezani. Najprej sem bil na morju in tam vse počitnice igral kitaro dekletom iz Zagreba. Eni je bilo ime Nela Horak in njen oče je bil eden od urednikov na Radiu Zagreb. Čez mesec dni me je obvestila, da pride v Zagreb angleški mobilni studio snemat vaške glasbenike po Jugoslaviji, in me povabila, naj pridem. To je bilo, še preden sem nastopil in zmagal v oddaji Pokaži, kaj znaš. Res sem šel v Zagreb in posnel svojo prvo avtorsko skladbo Krila in Blowing in the Wind. Ko so me slišali, so mi rekli, da moram nujno z njimi v Anglijo, kar pa ni šlo, ker sem še hodil v srednjo šolo. Nato je zagrebška radiotelevizija sodelovala pri organizaciji koncerta Cliffa Richarda v Zagrebu in spet me je poklicala Nela ter me povabila, naj pridem kot pomoč pri organizaciji. Seveda sem šel. Richard je bil moj idol. Lepil sem plakate in bil ves čas zraven. Na primer, videti me je na fotografijah z letališča. Spremljali so ga The Settlers, ki so bili akustična zasedba, pri kateri je pela Cindy Kent, s katero sva se spoznala in mi je dala naslov, naj jo pokličem, ko bom prišel v Anglijo. A ob tisti priložnosti sem ji rekel, da verjetno nikoli ne bom prišel v Anglijo. Dokončati sem moral srednjo šolo, odslužil sem vojsko in se zaposlil v skladišču v Metalki pri super šefu, ki mu je bilo ime Vasja Novak in je ravno tedaj napredoval v zunanjo trgovino. Hotel me je vzeti s seboj, ker sem dobro znal angleško.
Od kod vaše znanje angleščine, ne da bi bil vaš naglas moteč?
Vadil sem doma. Poslušal sem Radio Luxembourg in si fonetično izpisoval besedila. V srednji šoli sem že znal govoriti, tudi ko sem začel delati v Angliji, ni bilo pripomb.
Kako je poslovodja Novak vplival na vašo kariero?
Vnovič so se oglasili Angleži iz potujočega studia in gospod Novak mi je dal leto dni neplačanega dopusta. V Angliji sem takoj dobil tako nastanitev kot možnost snemanja v studiu. Cindy sem poklical šele čez čas, a me je že dan po klicu peljala na veliko posest, kjer je potekal festival. Tam me je dobesedno porinila na oder, pred katerim je bilo ogromno ljudi, vključno s Cliffom Richardom v prvi vrsti. Bil sem v položaju, ko sem imel dve možnosti. Da se obrnem in grem domov ali pa da začnem igrati. Začel sem igrati. Začel sem z Big Yellow Taxi pevke Joni Mitchell in občinstvo me je takoj sprejelo. Večer sem končal s svežnjem vizitk pomembnežev, Cindy pa mi je rekla, da nikakor ne smem nazaj. Našla mi je službo v podjetju za izdelovanje plošč in poskrbela je za mojo nastanitev.
Leta 1974 ste v Angliji izdali prvo ploščo Days Go By. Je bila ta prelomna?
Ne, bila je prej posledica. Spet naključno, prek najemodajalca stanovanja, ki je bil bogataš in producent filma ob obletnici vojaške reševalne akcije v Dunkerquu, sem najprej z eno skladbo nastopil v dokumentarcu kot tudi na spremljevalnem koncertu. Temu je sledil še pomembnejši nastop na koncertu ob gostovanju Billyja Grahama, ameriškega evangeličanskega pridigarja, na katerem so nastopili tako Richard kot Johnny Cash in June Carter. Prosili so, da bi nastopil tudi jaz. V areni Earls Court, pred približno 50.000 ljudi. In sem. Čez mesec dni je izšla plošča, na kateri sem bil skupaj s Cashem in Richardom, nekaj zatem pa je Cliff Richard produciral mojo prvo ploščo. Kaj hitro sem se začel ukvarjati samo z glasbo.
So bili to začetki britanskega krščanskega rocka?
Da, prvi val in s to posadko sem preigral Britanijo po dolgem in počez. Od juga Anglije do Škotske in spet nazaj. Kdaj tudi vse to v dveh dnevih.
Za konec se vrniva na začetek. Z Gorenjskega je tudi Andrej Šifrer, prav tako akustični kantavtor. Gre za kakšno geografsko pogojeno nagnjenje do žanra? Mar ni bil v Šenčurju v tistih letih neki festival?
V Šenčurju se je nasploh veliko dogajalo, ker je bil od tam Andrej, in moj prvi koncert je bil na šenčurskem stadionu, ki ga je organiziral prav on. Nekaj časa je bil tudi moj menedžer, sva se pa prvič srečala in spoznala na poti na Triglav, kamor je šel on s svojo, jaz pa s svojo skupino planincev. In nosil je bendžo.
Da ni prav brenkanje kitar po planinskih kočah tista okoliščina, ki je oblikovala gorenjsko akustično kantavtorsko paradigmo?
Prej stanovanja. V tistih časih kitare niso bile pogoste. Sredi šestdesetih ni bilo prostorov za igranje. Koncerti so se organizirali po stanovanjih v Kranju.
