Znane so številne zgodbe o Albertu Einsteinu, ki je postal sinonim za genija. Kar nekaj med njimi je urbanih legend in mitov. Ena najbolj trdovratnih takšnih zgodb je ta, da naj bi v osnovni šoli padel pri matematiki – trditev, ki jo je Einstein sam ovrgel z besedami: »To se ni zgodilo. Preden sem dopolnil petnajst let, sem obvladal diferencialni in integralni račun.« Čeprav torej mit o težavah pri matematiki ne drži, res ni imel vseh najbolj odličnih ocen, medtem ko njegova akademska pot ni bila brez ovir. Zanimiv pa je še en vidik: njegov pristop k učenju. Vanj so se zakopali mnogi strokovnjaki in odkrili fascinantno mešanico uporništva, globoke radovednosti in nekonvencionalnih metod.
Kljub zgodnji nadarjenosti za matematiko, ki jo je spodbujal predvsem njegov stric Jakob Einstein z zapletenimi algebrskimi problemi, Einstein v času študija ni vedno blestel. Njegov profesor matematike in kasnejši sodelavec Hermann Minkowski ga je označil za »lenobo«, profesor fizike Jean Pernet pa ga je celo ocenil z nezadostno oceno pri eksperimentalni fiziki. Einstein je diplomiral kot drugi najslabši študent v svojem letniku, kar je bilo deloma posledica njegovega nekonformističnega duha in odpora do avtoritet, lastnosti, ki sta ga spremljali tudi kasneje v življenju.
Kot rečeno, pa je posebej zanimiv vidik, kako se je Einstein učil, kakšne so bile njegove metode, da je na koncu postal tako pomembna osebnost in človek, ki je zaznamoval velik del sodobne znanosti.
1. Samostojno reševanje problemov
Kot ugotavljajo, jedro njegovega učenja ni ležalo v predavalnicah, temveč v samostojnem poglabljanju v probleme. Pogosto je namreč izpuščal predavanja, saj je, kot je sam dejal, »veliko 'šprical' in doma s sveto gorečnostjo preučeval mojstre teoretične fizike«. Ta navada, da se namesto obiskovanja predavanj osredotoči na reševanje težkih nalog, se je začela že v otroštvu. Starša sta mu, na primer, pri dvanajstih letih kupila napreden matematični učbenik, ki ga je predelal med poletnimi počitnicami. Dejanja, ne zgolj poslušanje, so bila temelj njegovega razumevanja fizike.
2. Resnično razumevanje
Scott H. Young, ki je o teh metodah pred časom napisal obsežen prispevek in je tudi avtor številnih publikacij na temo učenja, je ugotovil, da je Einstein verjel, da nekaj zares razumeš šele takrat, ko lahko to sam dokažeš. To metodo je gojil že od mladih nog, ko ga je stric Jakob izzval, naj dokaže Pitagorov izrek. »Po velikem trudu mi je uspelo 'dokazati' ta izrek na podlagi podobnosti trikotnikov,« se je genij spominjal kasneje.
3. Intuicija pred enačbami
Čeprav je matematika temelj fizike, je bila Einsteinova moč predvsem v njegovi intuitivni fiziki. Šele ko se je leta mučil z razvojem splošne teorije relativnosti, se je bolj navdušil nad matematičnimi formalizmi kot orodjem za fizikalno raziskovanje. Nanj so močno vplivale znanstvene knjige Aarona Bernsteina, ki so fizikalne pojave predstavljale s pomočjo domiselnih slik, kot je bilo namišljeno potovanje skozi vesolje za razumevanje električnega signala. Tudi njegovo kasnejše šolanje v Švici, pod vplivom Johanna Heinricha Pestalozzija, je poudarjalo vizualno razumevanje kot ključno.
4. Mir za globoko osredotočenost
Njegova sposobnost osredotočanja je bila legendarna. Njegov sin je poročal, da očeta ni motil niti najglasnejši otroški jok. Zanimivo je, da mu je prav njegovo intelektualno nestimulativno delo v bernskem patentnem uradu omogočilo čas in zasebnost za razmišljanje o misterijih relativnosti. »Delo sem opravil v dveh ali treh urah. Preostanek dneva sem razvijal svoje zamisli,« je nekoč povedal. Ta obsesivna osredotočenost, kot ji rečejo, mu je kasneje omogočila preboj pri splošni teoriji relativnosti.
5. Moč miselnih eksperimentov
Njegova najslavnejša metoda za učenje in odkrivanje fizike so bili miselni eksperimenti (»gedankenexperimente«). Eden najbolj znanih je bila predstava, da jaha na svetlobnem žarku. Kaj bi se zgodilo s svetlobnim žarkom, če bi potoval ob njem z enako hitrostjo? Svetloba bi se morala navidezno ustaviti, kar pa se Einsteinu ni zdelo mogoče glede na Maxwellove enačbe. Ti miselni eksperimenti so temeljili na njegovem intuitivnem razumevanju fizike in so mu pomagali osvetliti protislovja, ki bi jih manj intuitiven fizik morda spregledal.
6. Preseganje zdrave pameti
Posebna in splošna teorija relativnosti sta pretresli temelje fizike in našega vsakdanjega razumevanja sveta. Einstein je odkril, da čas ni absoluten in da gravitacija ukrivlja prostor in čas. Njegova genialnost ni bila v tem, da bi zavrgel zdravo pamet, temveč da je uskladil dva na videz zdravo-razumska principa – relativnost in konstantnost svetlobne hitrosti – tako, da je opustil tretjega, idejo o absolutnih meritvah prostora in časa.
7. Navdih iz prijateljskih pogovorov
Čeprav sta bila samota in osredotočenost ključna, so bili pogovori z drugimi ljudmi pogosto tisti, ki so sprožili preboje. Najbolj znan primer je sprehod z dolgoletnim prijateljem Michelom Bessom med njegovimi težavami s posebno teorijo relativnosti. Ko mu je Einstein razlagal svojo teorijo in že skoraj obupal, se mu je nenadoma utrnila prava rešitev. Naslednji dan je Bessu povedal, da je »popolnoma rešil problem«.
8. Uporništvo kot gonilo napredka
Einsteinova uporniška narava, ki mu je morda škodila v zgodnji akademski karieri, je bila verjetno ključna za njegova največja odkritja. Sovražil je nemški izobraževalni sistem, ki je temeljil na učenju na pamet in ni spodbujal vprašanj. Ta odpor ga je spodbudil k samostojnemu učenju.
9. Radovednost kot temelj znanja
»Radovednost ima svoj lasten razlog za obstoj,« je nekoč dejal Einstein. Njegova ljubezen do fizike se je začela že v otroštvu, ko je dobil kompas in ga je prevzela ideja, da se igla premika zaradi nevidne sile. Ta strastna želja po razumevanju sveta je bila, po njegovem mnenju, najpomembnejši razlog za njegove dosežke. Verjel je, da je »ljubezen boljši učitelj kot občutek dolžnosti«.
