Številni svetovni mediji so se te dni spomnili ene najbolj nenavadnih letalskih nesreč doslej. Nedelja, 10. junija 1990, se je za potnike in posadko leta BA 5390 družbe British Airways, ki je bil na poti iz Birminghama v Malago, sicer začela kot vsak običajen dan, toda visoko nad nad Oxfordshireom, na višini okoli 5300 metrov, se je let spremenil v nepojmljivo grozo, ko je nenadna eksplozija in dekompresija skorajda pogoltnila življenje pilota letala, Timothyja Lancasterja. Samo junaško posredovanje kopilota in kabinskega osebja je preprečilo še hujšo katastrofo in zagotovilo varen pristanek. Nesrečo danes štejejo za čudež letalstva.
Ob 7.33 zjutraj po lokalnem času, zgolj trinajst minut po vzletu, ko je letalo BAC-1-11 doseglo potovalno višino, je potnike in posadko pretresel silovit pok. Levo vetrobransko steklo pilotske kabine se je iztrgalo iz okvirja, kar je povzročilo eksplozivno dekompresijo ter takojšen vdor mrzlega zraka in kondenzacijske megle v notranjost letala. Ob tem so se pilotska vrata izruvala iz tečajev in se zagozdila ob krmilne ročice.
Grozljiva situacija
Kopilot Alastair Atchison, 39, je bil takoj soočen z najbolj grozljivo situacijo v svoji karieri. Silovita sesalna sila, ki jo je povzročila dekompresija, je pilota Lancasterja, 42, ki ni imel zategnjenega varnostnega pasu, potegnila iz kabine. Njegova stopala so se zagozdila na krmilni palici, kar je izključilo avtopilota in povzročilo nagel spust letala z nosom navzdol in nagibom v desno. Temperature zunaj so se gibale okoli minus 17 stopinj Celzija, Lancasterjeva glava pa je ob vsakem sunku udarjala ob rob okna.
Prvi, ki je priskočil na pomoč, je bil stevard Nigel Ogden. Z izjemno prisebnostjo je zgrabil kapitana za pas, medtem ko je turbulenten zrak divjal po kabini. Ogden, ki se je kasneje spominjal »Timovega mahanja z rokami, ki so se zdele dolge skoraj dva metra«, in njegovih »široko odprtih, nepremičnih oči«, je moral kljub izpahnjeni rami in ozeblinam z vso močjo držati kolega, da ga ne bi v celoti posrkalo iz letala. Sčasoma sta se mu pridružila vodja kabine John Heward in stevard Simon Rogers, ki sta morala med drugim poskrbeti tudi za to, da Lancasterjevo telo ne bi trčilo ob krilo ali motor in s tem povzročilo padec letala.
Medtem ko je potekala bitka za pilota, se je kopilot Atchison boril z nadzorom nad letalom. Pilotska vrata so se zagozdila in potisnila ročice plina naprej, zaradi česar se je hitrost letala povečala na skoraj 630 kilometrov na uro. Ob spoznanju, da letalo nima avtomatskih kisikovih mask in da se tudi sam bori z redkim zrakom, se je Atchison odločil za hiter spust. Ob tem je poskušal vzpostaviti tudi stik s kontrolo zračnega prometa.
»Na pol posrkan iz letala«
Kljub oteženi komunikaciji zaradi hrupa v kabini mu je uspelo oddati klic v sili. Danes imamo na voljo prepis pogovora. Kontrolor letenja Chris Rundle je bil sprva zgrožen ob opisu dogajanja, da je pilot »na pol posrkan iz letala« in da mislijo, da je mrtev. Takšne situacije, kot je kasneje komentiral Rundle, »poznamo samo iz filmov, ne pa iz resničnega življenja«.
Atchison je zahteval prosto pristajalno stezo, dolgo vsaj 2500 metrov, saj je bilo letalo še vedno težko zaradi neporabljenega goriva. Čeprav je poznal letališče Gatwick, je moral zaradi nujnosti pristati na bližjem letališču Southampton, ki pa je imelo samo 1700 metrov dolgo stezo.
In 1990, a British Airways BAC One-Eleven, captained by Tim Lancaster and co-piloted by Alastair Atchison, was cruising at 17,000 feet.Around 15 minutes after take-off, flight attendant Nigel Ogden entered the cockpit to bring the pilots something to drink. pic.twitter.com/3hm50w9XxO
— Panzitza (@Panzitza) December 6, 2023
Petintrideset minut po vzletu in dvajset minut po incidentu je Atchison izvedel najzahtevnejši pristanek v karieri. Ob 7.55 zjutraj je letalo BA 5390 varno pristalo na letališču Southampton. Reševalne službe so nemudoma obkrožile letalo, potnike so evakuirali, medtem ko so gasilci rešili kapitana Lancasterja. Preživel je. Poleg šoka in ozeblin je utrpel zlomljen palec, poškodbe desne roke in zapestja ter številne modrice. Po petih mesecih okrevanja se je vrnil na delo kot pilot.
Kasnejša preiskava je razkrila šokantno ozadje incidenta. Ugotovljeno je bilo, da je bilo 84 od 90 vijakov, ki so držali vetrobransko steklo, premajhnih, preostalih šest pa prekratkih. Napaka je bila še posebej kritična, saj se pri tipu letala BAC-1-11 vetrobranska stekla privijačijo od zunaj, za razliko od drugih letal, kjer jih notranji tlak drži na mestu. Vsaka slabost v vijakih lahko torej povzroči, da tlak izpihne steklo.
Odgovorni delavec
Odgovorni izmenski delavec, ki je bil pretresen, ko so ga soočili z ugotovitvami, je sam izbral in namestil napačne vijake. Uporabil je napačno vrsto vijakov tipa A211-7D namesto pravilnih A211-8D, kljub opozorilu vodje skladišča. Slabovidnost, neugoden položaj letala v hangarju in pomanjkanje pozornosti pri pregledu dokumentacije so pripeljali do te usodne napake, so zaključili.
Alastair Atchison ter člana posadke Susan Gibbins in Nigel Ogden so bili za svoje junaško dejanje odlikovani s priznanjem kraljice. Atchison je leta 1992 prejel tudi nagrado Polaris za izjemne pilotske sposobnosti. Letalo so popravili in ga vrnili v promet. Čeprav so se vsi vpleteni vrnili na delo, se je Ogden, ki je trpel za posttravmatsko stresno motnjo, leta 2001 zaradi zdravstvenih razlogov upokojil in se posvetil delu nočnega čuvaja v bolnišnici.
