Rad ima hlad in višino, brez težav kljubuje ostrim zimam in težkim vremenskim razmeram, veter mu lovi veje in od strel je kdaj povsem raztreščen, zdi se, da mu prav nič ne more do živega. Ne preseneča, da so mu ljudje zaradi njegove uporne drže že davno rekli viharnik. Govorimo o macesnu, čigar naravno okolje je visokogorje, zato ga najpogosteje najdemo prav na višini med 800 in 2000 metri nadmorske višine. Ravno v tem pasu je pred davnimi stoletji visoko nad Logarsko dolino vzniknilo drevo, ki takrat ni moglo vedeti, da bo kakšnih 800 let pozneje še posebej spoštovano in v ponos domačim ljudem, in to zaradi ene njegove posebne lastnosti. Ker bo postalo najdebelejši macesen na slovenskih tleh.
Ta orjak, ki stoji le streljaj od koče na Klemenči jami, ob planinski poti, ki vodi na Krofičko in Strelovec, ima obsega kar 491 centimetrov. Njegov premer je 156 centimetrov, v višino pa meri celih 28 metrov. To so zadnji podatki, pridobljeni leta 2015, ko je bila njegova starost ocenjena na 815 let, danes mu lahko torej prištejemo še desetletje več. Dom najdebelejšega macesna pri nas je sklenjen gozd na severnem pobočju na višini 1247 metrov in znotraj gozdnega rezervata Klemenškova planina. Ravno njegovo rastišče, ki je ugodno za rast macesna, pa botruje tudi njegovi debelini, je razložila Alja Žunter z Zavoda za gozdove, območne enote Nazarje.
»Gotovo pa je še nekaj: to drevo je imelo tudi srečo, da je ušlo vsem ujmam, neprilikam in sečnjam, čeprav velikih sečenj tam zgoraj res ni bilo. Macesni na Solčavskem so namreč znani po zelo kakovostnem lesu, ki so ga nekdaj uporabljali za gradnjo ladijskih jamborov in celo za gradnjo Benetk. V ta namen so zgradili Laško cesto, ki je potekala prek Pavličevega sedla. Danes je macesna v gozdovih na Solčavskem še okoli deset odstotkov, se pa tudi z njim gospodari in se ga uporablja kot gradbeni les, zato macesni po navadi nimajo sreče, da bi dočakali tako visoko starost. Toda macesen nad Klemenčo jamo se je skozi vsa ta leta ohranil in se glede na rasne razmere, ki vladajo tam, dobro prirašča. Niso pa vsa drevesa tam okoli tako velika. Veliko stvari namreč vpliva na rast dreves, poleg tal morajo biti izpolnjeni še drugi pogoji in morda so mikroklimatsko tam take okoliščine, da je imelo to drevo boljše pogoje za rast od okoliških,« je navrgla Alja Žunter razloge za njegovo mogočnost.
Prva živa veja namreč raste šele na višini 7,5 metra, zato boste težko splezali na tega starčka, če vas bodo preganjali kakšni gozdni strahovi. Tam se začne tudi krošnja. Deblo ima en vrh, ki pa je odlomljen, in znotraj je votlo, česar pa ne boste mogli videti. Naš najdebelejši macesen ima tudi zanimivo obliko. Iz zemlje raste v obliki črke J in se sabljasto dviguje kvišku. Najdebelejši macesen pri nas pa še ni rekel zadnje, saj še vedno raste. V 14 letih se mu je obseg povečal za 18 centimetrov, v višino je zrasel pol metra, obenem pa se mu je posušilo tudi nekaj vej. »Čeprav so drevesa stara, še vedno minimalno priraščajo. Ta macesen je ves čas v dobri kondiciji, vrh se malo suši, a to ni nič drastičnega ali hujšega,« je povedala Alja Žunter. »Ljudje so ga vzeli za svojega in z njim živijo.« Zato se ne gre bati za njegov obstoj, že dolga leta pa je zaščiten tudi kot naravna vrednota.
