V Nedeljskem dnevniku objavljamo serijo o zanimivih, nemara slovitih drevesih z vseh koncev Slovenije. Na spletu objavljamo tokratni prispevek. Če poznate kakšno takšno drevo, ki bi ga bilo vredno predstaviti, vas vabimo, da nam to sporočite po elektronski pošti na naslov info@nedeljski.si. Zdaj pa k branju …
***
Ni veliko dreves, ki se lahko pohvalijo z eno glavnih vlog v pravem romanu. Po murvi na nekdanjem posestvu Fabianijevih v Kobdilju pri Štanjelu na Krasu je poimenovan celo naslov ljubezensko-zgodovinskega romana Murva Fabianijevih, ki ga je napisal italijanski pisatelj Renato Ferrari in je bil preveden tudi v slovenščino. Ni pa izjemna le zaradi svoje literarne slave, ampak je mogočna murva velika znamenitost tudi zaradi dejstva, da je to najstarejše sadno drevo ne le pri nas, ampak menda v vsej Evropi. Murva je skupaj s celotno vrtno arhitekturo in stavbami posestva, na katerem se je leta 1865 rodil sloviti arhitekt Maks Fabiani, zaščitena kot naravni in kulturni spomenik.
»Murva je stara vsaj 400 let, verjetno pa celo več kot 600 let, pravijo strokovnjaki iz spomeniškega varstva. Fabianijevi so tu živeli od 14. stoletja, po družinskem izročilu pa so murvo posadili že okrog leta 1400 in je bila s svojo senco že vsa ta stoletja nekakšna duša posestva,« pravi arhitektka Blanka Malgaj, ki je pred 15 leti skupaj z možem Andrejem Malgajem, lastnikom Avtohiše Malgaj in zbirateljem starodobnikov, kupila posestvo in začela temeljito prenovo.
Bogato obrodi
Murva vsako leto še vedno bogato obrodi, zato imajo pod njo in nad mizo ves čas razpeto mrežo, zaradi svoje častitljive starosti pa potrebuje nekaj opore s pomočjo kamnite plošče, ki je bila nekoč del balkona. Deblu, ki po obsegu meri kar 642 centimetrov, stabilnost pri kljubovanju kraški burji daje še kovinski obroč. V senci murve naj bi se leta 1916 v zaledju ene od soških bitk hladila tudi avstrijski cesar Franc Jožef in maršal Svetozar Borojević. Po eni od legend naj bi bila v času Napoleona na posestvu zakopana tudi skrinja z dragocenostmi, a je še niso našli.
Omenjeni roman sicer opisuje zgodbo Maksovih staršev – veleposestnika Antonia Fabianija in plemkinje nemško-tržaških korenin Charlotte von Koffler, ki je v Kobdilj prišla na oddih in se tam zaljubila. »Tam na klopci sva si obljubila ljubezen. Če želite priti v stik z najinim duhom, pojdite v brajdo, sedite na klopco. Tudi v današnjem času boste slišali, kako najini močni, utripajoči srci enoglasno bijeta,« je Ferrari zapisal njene besede v svojem romanu in poskrbel, da je kamnita klopca pri vodnem izviru ob robu posestva še vedno ena od priljubljenih točk številnih obiskovalcev Ville Fabiani, ki s svojimi čudovitimi vrtovi, vinogradi, bazenom in drugimi lepotami zdaj ponuja tudi butične turistične nastanitve, poročne slovesnosti in vodene oglede.
Po svoje tragična osebnost
Maks Fabiani je kot najmlajši od štirinajstih otrok premožne družine odšel na šolanje najprej v Ljubljano, kjer je opravil maturo, nato pa študiral na Dunaju, kjer je doktoriral in postal svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, za katerega je med drugim uredil češki grad Konopište s tamkajšnjimi vrtovi, na Dunaju pa pustil pečat zlasti s palačo Urania. V Ljubljani je že ob koncu 19. stoletja naredil načrte za obnovitev popotresne Ljubljane, njegovo delo pa so med drugim Jakopičev paviljon, Prešernov trg, Hribarjeva palača, Krisperjeva in Bambergova hiša na Miklošičevi, Mladika in številne druge znamenitosti, zaradi katerih skupaj z Jožetom Plečnikom velja za utemeljitelja moderne arhitekture na Slovenskem, pomembno pa je zaznamoval kulturno dediščino celotne srednje Evrope. V začetku 20. stoletja je zgradil tudi Narodni dom v Trstu, ki so ga kasneje požgali fašisti. Ti so krivi tudi za kasnejši madež na njegovi karieri, saj se je po koncu prve svetovne vojne in vrnitvi na Kras včlanil v fašistično stranko.
»Po svoje je bil tragična osebnost. Po koncu prve svetovne vojne, ko je bilo tu vse porušeno, je cesarja prosil, če lahko naredi prenovitveni urad v Gorici, in se preselil sem. A Italija, ki je dobila vojno z jezikom, mu je ob nastanku fašizma vzela nazive, tako da ni mogel delati. Grozilo mu je tudi, da bo ostal brez posestva, zato se je bil prisiljen vključiti v fašistično stranko arhitektov, da bi dobil službo,« pojasnjuje sedanja lastnica posestva, na katerem je leta 1862 v starosti 97 let tudi umrl. Da je bil za življenja res žrtev nesrečnih okoliščin, po svoje kaže dejstvo, da je bil njegov sin Lorenzo leta 1928 zaprt zaradi antifašizma, enake težave pa je kot borec proti fašizmu kasneje imel tudi pisatelj Ferrari, pranečak Maksa Fabianija.
