Zdi se, kot da se za Baško grapo začenja neko novo obdobje. Dolina, dolgo časa pozabljena in odmaknjena celo od Slovencev samih – le kdo pa bi se mučil z vožnjo čez številne ovinke – postaja prav zaradi divje in neokrnjene narave, razdrapanih pobočij in slikovitosti tisti stranski žep, kamor zavije vse več ljudi. Grapa se počasi prebuja in potem ko je letos postala članica mednarodne mreže Gorniških vasi, nek pozitivni duh veje po dolini, vse od Petrovega Brda navzdol po reki Bači.
Začelo se je leta 2019, ko je takratni direktor Zavoda za turizem doline Soče, Janko Humar, predlagal Tomažu Štenklerju, zdajšnjemu podžupanu občine Tolmin in predsedniku PD Podbrdo, naj razišče koncept Gorniške vasi. Skupaj z Alenko Zgaga, predsednico Društva Baška dediščina, sta postala vodilna člana delovne skupine, ki je pripravljala vse potrebno za kandidaturo in kasnejši vstop v mrežo Gorniških vasi, ter se takoj odpravila na Jezersko, kjer so kot prvi pri nas imeli izkušnje s tem projektom.
Zadnji čas
»Ni bilo enostavno, saj smo morali sprva prepričati ljudi in različna društva o pomembnosti tega koraka. Toda bolj ko smo se pogovarjali z njimi, bolj smo prihajali do spoznanja, da je zadnji čas, da se povežemo in začnemo skupaj upravljati to okolje in skupaj odločati o prihodnjem razvoju,« je povedal Tomaž Štenkler.
A kaj to pomeni za prihodnost Baške grape? »Naziv gorniška vas ni namenjen množičnemu turizmu, ampak je blagovna znamka, ki ljudem pove, da je Baška grapa kraj, kjer so domačini na prvem mestu in kjer je turizem usmerjen v razvoj, ki ne bo uničil narave in miru,« je dejal Tomaž Štenkler. Previdno torej ter z občutkom do okolja in domačinov.
Število nočitev v dolini se počasi povečuje, narašča število postelj in promet, a temna lisa ostaja gostinska ponudba, ki je malodane ni več od vstopa v dolino pri Bači do Podbrda. To bo reševala delovna skupina v prihodnje. Toda Tomaž Štenkler se množičnega turizma ne boji: »Nimamo instagram točk, ki bi privabile množice, temveč ponujamo mirno in neokrnjeno naravo.«
Marsikje v Baški grapi je že vzniknila pozitivna energija. V Podbrdu, nekoč živem industrijskem središču te doline, ki se kot marsikateri kraj tod bori z upadom prebivalstva, se je v zadnjem času pojavila pozitivna zgodba z generacijo, staro med 20 in 35 let. »Ti mladi fantje in dekleta so izredno podjetni in pridno delajo, da lahko samo optimistično gledamo naprej. Tapravi so,« navdaja pozitivni duh tudi Tomaža Štenklerja, ki verjame v preporod kraja in dejstvo, da bo priznavanje Baške Grape kot Gorniške vasi prineslo dolini nov zagon.
Energija mladih
Neka pozitivna energija veje tudi skozi vas Stržišče pod Črno prstjo, kod stalno vleče veter, ki hladi razgreto ozračje poleti in dela zamete pozimi, naj pade le nekaj centimetrov snega. Takrat ni več občutka, da smo na južni strani Bohinjsko-Tolminskih gora, toda časi, ko so bile tod zime res hude in so izpod Črne prsti hrumeli plazovi v dolino, so bolj kot ne minili. Na pretečo nevarnost iz gora kaže neposredno prav vas sama, zgrajena v dveh strnjenih delih, med njima pa čistina, po kateri so nekdaj redno polzeli plazovi.
»Še sam se spomnim hudih zim, ko je bilo snega do pasu in si poslušal plazove izpod hribov. Enkrat je šel plaz vse do Grape,« obudi spomin iz otroštva Gregor Klec, domačin Stržišča in predsednik krajevne skupnosti, sicer pa kmet in gozdar, ki se je po nekajletnem delu v dolini vrnil v rodno vas. »Bili so lepi sončni dnevi, jaz pa za računalnikom. To ni bilo zame, moral sem nazaj,« iskreno pove. In ni edini, Stržišče postaja zadnja leta živa in dinamična vas, kamor se mladi vračajo in mlade družine rasejo. Resda v vasi ni več trgovine in gostilne, imajo pa internet in poštar vsak dan pride gor. »Če nočeš miru, greš dol. Če hočeš mir, si tukaj,« reče Gregor.
Bilo pa je v Stržišču že precej slabše. Danes živi v vasi okoli 130 ljudi, najbolj živahno je bilo pred obema vojnama, ko je 44 hiš naseljevalo kakih 500 duš. Toda pomembno je, da se zdaj ljudje vračajo. »Morda ne vsi za stalno in nekateri le ob koncih tedna, toda zemljo obdelujejo in kosijo. Neko zdravo jedro se je ustvarilo in ko je treba delati, kositi ali pripraviti stvari za prireditve, stopi skupaj vsa vas. Pa tudi potem, da se poveselimo,« razlaga.
Njive so postale travniki
Kmetijstvo je bilo od nekdaj glavna dejavnost vasi nad Baško grapo, pod in nad vasjo so se razprostirale terase in tam so bile njive, nad njimi so se širile strmine visoko, ki so jih domačini še kosili. Zdaj je te strmine zarasel gozd, nekdanje njive pa so postali travniki. Naravna in kulturna krajina se tu prepletata in kažeta na živ organizem, ki ostaja pristen.
»Seveda ni enostavno, pri nas ne kosimo tako, da se usedemo v traktor in prižgemo muziko, pač pa kosimo s posebno kosilnico in v derezah. Fizično je res naporno, a to je naša zemlja,« samoumevno pripomni Gregor.
Se pa Stržišče vedno bolj odpira obiskovalcem in če je bil še nedolgo nazaj kdo skeptičen, češ, kdo bo prišel sem gor, potem je danes jasno. Taki, ki cenijo naravo in iščejo miru. Apartmaji v vasi so v sezoni povsem polni. »Že ko se obiskovalci pripeljejo na ovinek z razgledno točko, jih prevzame lep pogled. Da, lepo je, a tudi zaradi kmetov, ki obdelujejo zemljo in ljudi, ki so obnovili hiše,« odvrne Gregor.
Toda Stržišče obiskovalcem ne ponuja le lepega pogleda, razgleda in miru. Odkar se je vzpostavila krožna pohodniška pot okoli Julijskih Alp, Juliana Trail, ki poteka čez Stržišče, je postala vas točka, kjer se mnogi pohodniki vsaj ustavijo, če ne tudi prespijo. Mnoge poti vodijo iz vasi, najsi naprej proti vasi Kal in Črni prsti, najsi v sosednjo vas Rut, od koder se je mogoče krožno vrniti nazaj v Stržišče, peš ali s kolesom. Vsakoletni gorski tek na Črno prst poteka tod mimo, pa maraton štirih občin. Že od časa naselitve Južnih Tirolcev pa domačini pripravljajo Stržiščarski sejem. Zdaj je to tradicionalna poletna prireditev, ki je vedno prvo nedeljo avgusta po svetem Lovrencu. Takrat pride v Stržišče tudi 500 ljudi, prav vsi domačini pa aktivno sodelujejo, da dogodek izpeljejo.
Huda odjuga
Gregor verjame, da je prihodnost v povezavi narave in ljudi, domačinov in obiskovalcev. »Naziv Gorniška vas je dober, ne prinese množic, ampak prinese prave ljudi. Takšne, ki iščejo mir in naravo. In to smo tudi mi.«
Da se je v Stržišču ustvarila neka dobra energija, ki vleče mlade nazaj na rodno grudo, je prepričan tudi Zdenko Torkar, vodnik po tematski poti Na svoji zemlji in predsednik krajevne skupnosti Hudajužna-Obloke. Drugače si ne zna razlagati tega vala, ki se je ustvaril v vasi na 754 metrih nadmorske višine. Drugače pa je v dolini, v Grapi. Na enem od ovinku, ki si sledijo drug za drugim skozi slikovito dolino, boste prispeli v vas z nenavadnim imenom: Hudajužna.
Ime zveni kot svarilo in po ljudski etimologiji naj bi nastalo v času, ko so tod pustošili Turki, ljudje pa so bili ravno sredi kosila. Toda Zdenko Torkar, brat jezikoslovca Silva Torkarja, ki je svoje življenje posvetil imenoslovju, razloži, da nima resnični izvor Hudajužne nič skupnega z ljudsko pripovedjo.
V nekdanji gostilni Zver, še eni izmed tistih v Baški grapi, ki so nekoč ugledale lepše čase, zdaj pa je kljub velikemu porastu prometa zaprla svoja vrata, Zdenko Torkar razlaga zanimivo zgodbo o izvoru imen in narečju njegovih prednikov.
»Brat je v urbarju iz leta 1595 našel zapis Podhudajužna, a kasneje se je ta pod izgubil, ker je bila beseda predolga. Tako je nastala Hudajužna,« začne z razlago svoje rojstnega kraja. Toda zakaj huda in zakaj južna? Odgovor je povsem logičen in izhaja iz pokrajine. Beseda Hudajužna izhaja iz hude odjuge, torej južne lege, kraja, kjer najprej skopni sneg. Hiša, ki je stala pod to južno lego oziroma hudo odjugo, je bila torej Podhudajužno. Toda sčasoma je nastalo več hiš in pod je odpadel.
Vrnitev iz hrepenenja
Tudi zaselek nad vasjo, to je Obloke, ima povsem logičen izvor. »Ime izvira iz besede loka, kar pomeni mokra, močvirnata tla. In res, tam je vedno voda, sploh ob deževju,« pojasni Torkar, čigar predniki izvirajo iz Torke, kakopak, to je zaselka pod Ratitovcem.
Zdenko Torkar je svoje aktivno delovno življenje preživel v Kranju, v domačo Baško grapo pa se je vrnil ob pokoju. »Vrnil sem se iz hrepenenja, ker sem pogrešal Grapo. Tu imam tisti globok občutek, da sem doma,« pravi.
Hudajužna in Obloke štejeta danes še kakih sto prebivalcev, medtem ko jih je bilo največ na prehodu iz 19. v 20 stoletje, ko je v tem koncu Baške grape živelo skoraj 400 ljudi. Mladi se izseljujejo, hiše počasi praznijo, kakšno so morali tudi že podreti. Zato si Zdenko Torkar želi, da bi se tudi tu spodaj trend obrnil in bi neka dobra energija zajela Hudajužno, kot se je to zgodilo v Stržišču. Že če bi se našel nekdo, ki bi nadaljeval z gostinsko ponudbo, bi zavel vsaj optimizem, je prepričan.
Tako pa se čuti v tem koncu Grape le navezanost na kraj. »Narava je tisto, ki jo čutimo domačini in tudi tisti, ki nas obiščejo,« odvrne Torkar, »zato vstop v mrežo Gorniških vasi ni le priznanje za nas in ne le oznaka na tabli. Pomeni, da smo nekaj vredni, da nismo le robni pozabljeni pas. Je pa tudi poziv, da je treba delati naprej. Kajti Grapa ni mrtva, je le zaspana in treba jo je zbuditi.«
Bilo je živahno
V Baški grapi se je prva večja poselitev pravzaprav zgodila šele v 13. stoletju in vse se je začelo na ozemljih današnjih vasic Rut in Grant. Tu je oglejski patriarh Bertold Andeški naselil kmete iz okolice Innichena na južnem Tirolskem in od tu so se nato širili po pobočjih vse do Petrovega Brda. Dolgo so imeli svojo avtonomijo in bili oproščeni vseh dajatev. Morda dobi tudi zato človek občutek, da ima čas tu neke svoje enote in da teče življenje neko svojo pot.
Ob ozkem potoku Koritnice se kar naenkrat odpre širno pobočje pod Gredico. Gredica? »Da, tako imenujemo domačini Rodico,« odvrne Ivan Kemperle, ki nas z bratom Srečkom pričaka pri cerkvici sv. Lamberta, pod pet stoletij staro lipo, ki je zaščitena kot naravni spomenik. Vsaj petsto, morda pa tudi več, kdo bi vedel, ko pa njene točne starosti ne moremo določi, ker so se letnice sesedle in je notranji del debla votel. Toda ena najmogočnejših lip na Slovenskem ima prek osem metrov obsega, preživela je vojne, dva požara, tudi tistega med drugo svetovno vojno, ko je pogorela cela vas. Celo žledolom, ko so pokale njene veje, ujete v oklep ledu. Pod njeno krošnjo so nekdaj sodili, a tudi praznovali, otroci pa so se zatekali v njeno votlo deblo in se igrali.
Toda od takrat je že davno in vmes je tudi Ivana in Srečka odneslo življenje v dolino. Kot pomenljivo rečeta, železnica je prinesla življenje v dolino, a ga je tudi odnesla. Tako Rut kot Grant sta bili nekaj živahni vasici in hiše polne ljudi. Danes jih obe skupaj ne premoreta sto. »Vse hiše so imele živino, pridelovali smo pšenico, rž, ajdo, njive so se razprostirale po pobočjih. Bili smo samozadostni,« pove Ivan in pokaže še vedno lepo vidne terase, ki so jih nekdaj ljudje uredili za obdelovalne površine. Enako kot v Stržišču.
Od šole do Iskre
Kot po vseh vaseh nad Baško grapo je tudi v Rutu v času socializma delovala osnovna šola (razstava o šolah po vaseh je zbrana v domu krajanov v Stržišču), obiskovala sta jo tudi Ivan in Srečko, toda leta 1972 se je zaprla. Potem je v njej, verjeli ali ne, delovala celo tovarna Iskra, kjer so izdelovali zaganjalnike, ljudje pa so celo iz doline hodili delat v Rut. Toda potem se je zaradi vse večjega povpraševanja in pomanjkanja prostora proizvodnja preselila na Most na Soči. Tako kot v Grantu je bila tudi tu mlekarna, pa gostilna, kajpada, in plesalo se je pozno v noč. »Peš so hodili iz Stržišča v Rut, tako živahno je bilo,« se spominja Ivan.
Tudi v Rut veter še ni prinesel energije, ki se je ustvarila v Stržišču in se ustvarja v Podbrdu, toda hiše, ki se obnavljajo, apartmaji, ki nastajajo in pridne roke domačinov, ki obdelujejo zemljo in ohranjajo krajino, morda le kažejo na prve spremembe. Čeprav Ivan in Srečko pogrešata nekdanje družabno življenje, pa vasici pod Rodico vendarle ohranjata neprecenljivi mir. »Da bi živela v dolini? Ne predstavljava si. Mi zgoraj smo namreč hribovci in ne Graparji, ti so spodaj,« ponosno in nekoliko hudomušno odvrneta, močno pripadna gorskemu svetu.
