V pisarni, kjer pogovor o prihodnosti države zveni kot sproščen klepet ob kavi, dr. Leon Cizelj deluje mirno in premišljeno. Toda za to umirjeno zunanjostjo se skriva 40 let izkušenj na področju, ki hkrati povzroča strah in vliva upanje – jedrska energija. Te dni bo prevzel vodenje Instituta Jožef Stefan (IJS), največje slovenske znanstvenoraziskovalne institucije, ki z več kot 1300 zaposlenimi predstavlja hrbtenico slovenskega naravoslovja in tehnologije. Prevzema jo v prelomnem času, ko energetska kriza, podnebne spremembe in geopolitične napetosti jedrsko energijo znova potiskajo v ospredje javne razprave.
»Po eni strani mi je v veliko čast, da lahko institutu pomagam soustvarjati prihodnost, po drugi strani pa je vloga direktorja pri nas bolj povezana z organiziranjem delovanja 'firme',« je pojasnil Cizelj z rahlim nasmeškom. »Ameriški kolegi takšni vlogi pravijo 'administrator'. Ne sliši se prav laskavo, toda večinoma gre prav za to.« Vendar njegova vizija presega zgolj administracijo. Zanimajo ga strategija, vpliv instituta in predvsem to, kaj lahko znanost naredi za družbo. »Znanost je, tega se moramo zavedati, sicer tek na dolge proge,« je poudaril. »Ampak dobro je, da delamo za družbo in da znanstvena dognanja ter dosežki pripomorejo k boljšemu življenju ljudi na vseh področjih. Tudi če šele čez deset ali dvajset let.«
Dvojna narava
Eden ključnih izzivov, s katerimi se bo soočal, je dvojna narava instituta. »IJS je gospodarska družba, ki dela za naročnike iz gospodarstva, in hkrati del državnega proračuna. To sta dva relativno težko združljiva sistema, tako po filozofiji kot po vodenju poslovnih procesov,« je razložil Cizelj. »Iskati moraš razvojno ravnotežje. Najti ravnotežje v fotelju je enostavno, najti ga na brvi pa je precej težje.«
Ko pogovor nanese na položaj znanosti v Sloveniji, je Cizljev pogled ambivalenten. Po eni strani priznava, da imamo v državi razmeroma veliko znanosti in da je politična podpora, ne glede na barvo vlade, konstantna. Kot dokaz navaja nedavno sprejet zakon, ki je sredstva za znanstvenoraziskovalno dejavnost povečal na 1,25 odstotka BDP in bil, kot poudarja, sprejet soglasno. »Znanost je projekt, ki presega pozicijo in opozicijo. Tu obstaja konsenz, kar je dobro.«
Vendar se, kot je to običajno, tu pojavi »ampak«. »Še bolje bi bilo,« je sogovornik nadaljeval z resnejšim tonom, »če bi znanost lahko nekoliko več vplivala na odločitve tudi izven znanosti.« Na področjih, kot so energetika, zeleni prehod, umetna inteligenca ali zdravje, znanstvena skupnost poseduje ogromno znanja, ki pa le redko najde pot do odločevalcev v neokrnjeni obliki. »Zdi se, da se ne išče objektivnega strokovnega mnenja, temveč druge vzvode.« Na vprašanje, kateri vzvodi so to, je odgovoril brez dlake na jeziku: »Verjetno je največji in najmočnejši vzvod finančni interes. Drugi je ideološki. Šele tretji ali četrti je tisto, kar so bolj ali manj objektivne danosti – kaj je izvedljivo in kaj ni.«
Ta napetost med stroko in drugimi interesi je precej očitna prav na Cizljevem domačem področju – pri jedrski energetiki. Sam se ji je pridružil leta 1986, usodnega leta černobilske katastrofe. »Doživel sem vzpone in padce,« se spominja. »Okoli leta 2000 smo v Evropi govorili o 'jedrski renesansi', ki pa jo je nato učinkovito ustavil cunami v Fukušimi.«
Razlog za val navdušenja
Paradoksalno je, da sta prav nesreči v Černobilu in Fukušimi sprožili povečano zanimanje za študij jedrske tehnike. »Zdi se, da se je malo bolj tehnično razmišljujočim ljudem zazdelo: 'Čakaj, saj tukaj se pa nekaj dogaja, saj niso perfektni.' In perfektni seveda ne morejo biti,« je pojasnil sogovornik. Kljub temu je, kot je poudaril, jedrska energija statistično gledano ena čistejših in zdravju neškodljivih virov energije.
Trenutni val navdušenja nad jedrsko energijo pa ima po njegovem mnenju drug razlog. »Glavna razloga sta žal ruski plin in ukrajinska vojna. Nemci so nenadoma z velikim presenečenjem spoznali, da obnovljivi viri ne delujejo vedno. Ponoči in v slabem vremenu precej slabše. Prej so to kompenzirali s poceni ruskim plinom, zdaj ga ni več ali je predrag.«
Cizelj ob tem odločno zavrača enačenje Černobila in Fukušime, ki se v javnih debatah pogosto pojavljata v istem stavku. »To sta dve popolnoma različni zadevi. Fukušima ni imela nobene direktne žrtve zaradi sevanja, vsa okolica elektrarne je danes, po manj kot 15 letih, primerna za bivanje in kmetovanje. Šlo je za izjemno drago finančno izkušnjo, vendar so posledice neprimerljive s Černobilom.« Ključna razlika je po njegovem mnenju še v vzroku. Medtem ko je bil Černobil posledica neposrednega ukaza partijskega sekretarja, da se izvede nevaren eksperiment, je bila Fukušima posledica odločitve menedžmenta, da je tveganje 500-letnega cunamija obvladljivo. »V obeh primerih se odloča človek,« je znanstvenik sklenil to razmišljanje. »Jaz pa bi, če gledamo tako, vedno zagovarjal stališče, da imata zadnjo besedo pilot in šofer. Prvemu ne razlagamo, kako naj leti, in drugemu ne, kako naj vozi.«
Dve vrsti reaktorjev
V središču trenutnih razprav je še dilema, ali se odločiti za gradnjo velikih, tradicionalnih reaktorjev, ali pa za razvoj manjših, modularnih reaktorjev (SMR). Cizelj je ponudil slikovito in preprosto razlago, ki jo je, kot je dejal v šali, pred kratkim »prodal« celo Charlesu Oppenheimerju, vnuku slovitega očeta atomske bombe. »Imamo dve vrsti reaktorjev,« je razložil. »Eni so veliki, dolgočasni reaktorji. Ti delajo energijo in denar. So pa dolgočasni. Druga vrsta so reaktorji z dobrim marketingom, ki jim v angleščini rečejo 'small modular reactors'. No, ti pa v tem trenutku vlečejo denar.«
Pojasnil je, da na svetu obstaja okoli sto startupov, ki razvijajo SMR-je in privabljajo ogromne razvojne vložke, radovedne znanstvenike ter pozornost javnosti. Toda realnost je taka, da jih na svetu deluje peščica, od tega dva ruska na splavu v Sibiriji in en kitajski. Slednjega si je nedavno ogledal tudi sam. »Kitajci so to 200-megavatno napravico spravili skupaj. Toda na isti lokaciji že deluje en velik, 'dolgočasen' reaktor in še tri velike in dolgočasne gradijo. Tudi oni na to gledajo kot na čisti razvojni eksperiment: če bo uspelo, bo uspelo, če ne, pa ne.«
Dilema »veliki ali mali« po njegovem mnenju tako sploh ni dilema. »To nikakor ni vprašanje 'ali – ali'. Gre za časovnico. Velike, dolgočasne reaktorje lahko naročite in v desetih letih vam jih postavijo. Mali, tržno zanimivi reaktorji pa so še vedno v fazi prototipov.« Prednost malih vidi predvsem v prihodnosti: omogočali bi serijsko proizvodnjo, nižje cene in prodajo toplote za industrijske procese, saj lahko dosegajo višje temperature kot veliki reaktorji, ki so optimizirani za proizvodnjo elektrike.
Pomen za Slovenijo
Kaj vse to pomeni za Slovenijo? Cizelj je bil neposreden. »Imamo dve možni strategiji: ena je zanašanje nase, druga je računanje na naše sosede. Moj osebni pristop, ki bi ga tudi priporočal, je relativna neodvisnost. Imeti lastne vire.«
To po njegovem mnenju vodi k enostavnemu sklepu: »Takoj, ko sva pri lastnih virih – in če zraven dodava še razogljičenje – to pomeni, da bomo zaprli Termoelektrarno Šoštanj. In ko zapremo Šoštanj, rabimo novo nuklearko. Tako enostavno je to.« Obnovljivi viri, kot sta sonce in veter, v Sloveniji po njegovem mnenju ne morejo zagotoviti stabilne osnove. »Sonce sije samo podnevi in še to ne vsak dan. Za veter pa v Sloveniji lahko rečemo tako: ali piha preveč ali pa premalo.«
Tretja opcija, uvoz, je zanj geopolitična dilema, ne tehnična odločitev. Zato nosi s seboj precej tveganja. Zagovarja stališče, da mora Slovenija »iti precej bolj agresivno v projekt nove, dolgočasne elektrarne«. »To nam s preverjenimi tehnologijami brez odkrivanja tople vode zagotovi oskrbo z elektriko za naslednjih 60 let. Potem pa se lahko igramo z raznoraznimi pristopi, vključno z malimi reaktorji.«
Kot potencialno lokacijo je omenil celo možnost zamenjave premogovnih elektrarn z jedrskimi, kot to snuje Bill Gates v Ameriki. »Lokacija, kot je Šoštanj ali Trbovlje, je že 'pokurjena'. Lokalno prebivalstvo je navajeno, da se tam nekaj dogaja, odpor bi bil manjši, zrak pa bistveno boljši.«
Skozi celoten pogovor se je dr. Leon Cizelj vračal k svoji osrednji izkušnji, ki je zaznamovala njegovo kariero in ga, kot pravi, postavila v položaj, iz katerega danes govori. To je izkušnja nenehnega bivanja »med vrati«. Njegova osnovna specializacija je staranje materialov – napovedovanje, kdaj bo neki del, denimo uparjalnik v krški nuklearki, odpovedal. Toda večji del njegovega delovanja je zaznamovalo osmišljanje in zagovarjanje stroke, ki je bila v družbi vselej nekako med vrati, kot se je izrazil – »nikoli zares noter, nikoli zares zunaj«.
