O čem naj teče beseda, ko se dva bivša nogometaša pogovarjata z enim najboljših slovenskih nogometnih trenerjev? Jasno: o nogometu. Slaviša Stojanović je prava nogometna enciklopedija, ki se včasih povsem spontano odloči odpotovati v svet rokenrola, da se potem še bolj skoncentriran vrne na vrhunsko nogometno sceno.
Koper se zdi predvsem zaradi neprestanih menjav nogometašev dokaj kaotičen klub. Kako ste uspeli ekipo spomladi tako hitro stabilizirati?
»Stanje je bilo specifično. V skladu s svojimi načeli in principi na in izven igrišča sem poskušal vse skupaj stabilizirati. Upal sem, da bodo nogometaši čim prej sprejeli moje ideje in jih udejanili na zelenici. Na mojo veliko srečo se je to tudi zgodilo. Potem smo kljub velikim težavam s poškodbami uspeli pripeljati zgodbo do konca s kar lepim rezultatom – tretjim mestom na lestvici.«
Ponujanje nogometašev
Ostajate v Kopru. Zdaj boste naredili selekcijo igralcev po svojih željah.
»Upam, da bom imel to moč in da nam to uspe s skupnimi močmi, kajti to je kljub vsemu delo športnega direktorja Ivice Guberca. V tednih po koncu sezone se je marsikaj dogajalo. Milijon telefonskih klicev, več kot 50 igralcev se mi je ponujalo. Pa ne s strani direktorja, tudi s strani nekaterih, ki jih sploh ne poznam. Kličejo me ljudje, za katere niti ne vem, kdo so, kaj so... Potem so tu tudi 'prijatelji', ki nimajo zveze z nogometom. Vsak ima kakšnega svojega igralca, od avtomehanika do malarja... Vsak si vzame pravico, da ponuja nogometaše. Tega pravzaprav nisem vajen na tak način, v tujini je bilo vse skupaj bolj profesionalno.«
Celje, Olimpija, tudi Maribor so močne in razmeroma bogate ekipe. Je lahko Koper prvak? Po tako uspešni polsezoni, je to logično vprašanje.
»Športno je razmišljati o višjih ciljih. Nisem pa tip človeka ali trenerja, ki bi napovedoval pompozne stvari. Je pa dejstvo, da si želim biti vsako sezono boljši. Kam nas bo to pripeljalo, pa ni odvisno samo nas. Finance pri Olimpiji, Mariboru in Celju so višje od naših. Mogoče je dobro za nas, da je bil skavting nekaterih igralcev pred časom dobro narejen in ti igralci so zdaj, ne glede na finance, zelo konkurenčni. Da denar ni zagotovilo oziroma da denar ni primarna stvar, ki te pelje do naslova prvaka, se je že večkrat pokazalo tudi v najmočnejših ligah. Recimo Leicester v Angliji, ki je bil prvak v strašni konkurenci. Je pa z bogatim proračunom vse lažje.«
Pa dobrim trenerjem…
»… z dobrim trenerjem, z dobro kemijo, pa zgoditi se mora pravi trenutek. Veliko stvari se ti mora poklopiti, da zadeve funkcionirajo. Mora biti postavljena dobra hierarhija, da imaš zaupanje ljudi, ki vodijo klub. Vloge v ekipi in zunaj ekipe se morajo pametno razporediti. Ne samo trenerji, tudi medicinski štab je zelo pomemben, marketing, piar, vse te stvari morajo delovati, da potem prideš na vrh. Naslov prvaka ni samoumeven, tudi z dobrim trenerjem in z dobrimi igralci ne. Veliko faktorjev je pomembnih. Recimo pogoji dela. Zakaj se je Victor Sanchez (bivši trener Olimpije, ki je odšel, čeprav je osvojil prvenstvo, op. p.) pritoževal čez pogoje dela? Ker ne more naprej. Nekako preživiš eno sezono in potem te je strah, da ne boš več mogel uresničiti vseh svojih idej zaradi tega, ker nekdo ne dela svojega posla. Stvari, ki bi morale biti že prej postavljene. Logično se ti zdi, da imaš izvrstno igrišče za trening, a ni vedno tako.«
Izkušnja s covidom
Pred prihodom v Koper ste imeli kar dolgo pavzo, po bolgarskem Levskem ste bili skoraj štiri leta brez kluba. Zakaj?
»V Bolgariji sem končal v bolnišnici, zaradi močnega covida-19. In to 18 dni v bolnišnici, 16 dni na kisiku. Izkušnja, zaradi katere sem postavil v življenju druge prioritete. V Bolgarijo sem šel zaradi ljubezni do nogometa, zaradi spoštovanja, ki so mi ga izkazali, predvsem navijači in klub, v mojem prvem mandatu. Šel sem v Levski v času največje epidemije. Nihče nikamor ni hotel, jaz pa sem zaradi pripadnosti klubu šel v Bolgarijo in potem se je zapletlo. Ko sem prišel iz bolnišnice, sem si rekel, da je zdaj primarna stvar zdravje. Na koncu je bila zadeva neizprosna tudi s strani kluba. Imel sem pogodbo 1 + 1 in ko sem prišel iz bolnišnice, so se odločili, da mi pogodbe ne podaljšajo. V prvem trenutku mi niti plače za čas bivanja v bolnici niso hoteli izplačati. Ko vse to doživiš, se začneš spraševati, ali je sploh vredno. Zaradi te bolgarske izkušnje sem si rekel, da vsaj eno leto ne bom delal. Naslednje leto se je pojavila možnost, da začnem delati kot kot svetovalec, predvsem za akcije iz prekinitev, različnim klubom in reprezentancam.«
V slovensko ligo ste se vrnili po 15 letih. Kako bi primerjali slovensko ligo zdaj in nekoč.
»Nekatere stvari so enake. Veliko je znanih obrazov, drugje so sinovi nekaterih meni znanih ljudi. Od sodnikov do funkcionarjev. Infrastruktura je malo boljša. Liga je bolje medijsko pokrita. Obstajajo televizijske oddaje o nogometu. Prenosi se začenjajo s studii ob igrišču. Tega včasih ni bilo. Ogromno pa je tujcev, od vlagateljev do igralcev in trenerjev, tega prav tako ni bilo. Kvaliteta nogometa pa ni veliko boljša.«
Toda po evropskih uspehih bi lahko rekli, da se v Sloveniji igra boljši nogomet kot včasih.
»To je vse res, a če pogledamo sistem tekmovanja takrat in sistem tekmovanja sedaj, bi lahko debatirali o tem kar nekaj časa. Domžale, ko so bile v vrhu, so bile v svojem tekmovanju in ko si izpadel iz tega tekmovanja, je bilo konec. Nismo šli v drug rang evropskih pokalov, ni bilo popravnih izpitov, kajti konferenčne lige takrat še ni bilo. Z Domžalami smo bili dvakrat viceprvaki, dvakrat prvaki. To pomeni, da bi bili po zdajšnjih pravilih vsako sezono najmanj v konferenčni zgodbi. Enako Maribor, Gorica... Vprašanje, če ne bi že takrat imeli podobnih rezultatov, kot so zdaj. Reprezentančni uspehi so super, ampak tudi pred petnajstimi leti so bili s Srečkom Katancem podobni. Nogometa v Sloveniji nismo začeli igrati zadnji dve ali tri leta.«
Ali bi še vztrajal?
Crvena zvezda je danes na balkanskem prostoru verjetno najboljši nogometni klub. Zdaj so tudi finančno uspešni. Vas že nekaj časa ni v Beogradu, ampak vzpon nove Crvene zvezde, se je začel s tem, ko ste bili prvaki Srbije po sedmih letih Partizanovih zmag. Vseeno ste klub zapustili…
»Šlo je za turbulentno, stresno sezono. Delali smo v zelo slabih finančnih pogojih. Naj povem, da sem v celi sezoni dobil eno in pol plačo. Pa denar sploh ni problem. Govorim o stanju, v kakšnem je bil klub. Na koncu sezone, ko greš skozi vse to, ko se boriš z vsemi pritiski in finančnimi in organizacijskimi težavami, prideš do trenutka, ko se vprašaš, ali bi še vztrajal. Takrat smo še razmišljali, da če smo bili prvaki, dajmo še iti skozi kvalifikacije za ligo prvakov. In še to je nekdo zablokiral, Ker so imeli neplačane račune, so jih vrgli iz evropskih tekmovanj. Po koncu sezone se je vodstvena garnitura zamenjala. Imeli smo nekaj sestankov, jaz sem postavljal neka vprašanja in ko sem videl, da ni nobenega odgovora, enostavno nisem imel kaj. Videl sem, da to ne gre v pravo smer. In tudi ni šlo, kajti v naslednji sezoni je bil prvak Partizan.«
Poznamo vas tudi po tem, da igrate kitaro. Leta 2018 ste začeli koketirati z rockom.
»Moje koketiranje z rokom se je začelo že leta 1995, ko sem bil še nogometaš. Imeli smo jazz-rock-pank bend v Ljubljani, ki je bil v tistih časih kar popularen. Z lahkoto smo razprodali K4, KUD France Prešeren, Palmo. Ko sem začel trenerski posel, se s takimi stvarmi nisem hotel ukvarjati in nisem javno nastopal, niti snemal. Občasno sem na kitaro zaigral ob posebnih priložnostih, recimo, ko smo osvojili naslov prvaka, pa me je Bajaga poklical na oder, ali pa sem bil v Križankah gost pri Big Foot Mami. Ampak ves ta čas, čeprav nisem igral, so določeni nogometni ljudje v Sloveniji imeli pripombe, češ kitarist gor, kitarist dol. V Beogradu je to čisto nekaj drugega. Če si nekaj znal, so te vabili v vse mogoče oddaje, tukaj pa…. Enostavno je bogokletno, če znaš opravljati dve stvari hkrati. Potem sem si rekel, zakaj bi se obremnjeval z govoricami. Delal bom tisto, kar imam rad. In tako sem začel leta 2018 bolj resno delati na glasbenem projektu. Izbral sem primerne pevce za določene pesmi in to je to.«
Pesem Laibach, ki je svojevrsten poklon Ljubljani, je vaša zadnja glasbena zgodba. Gre tudi za nekakšno nostalgijo?
»Pogrešam Ljubljano, kakršna je bila, pogrešam mainstream, pogrešam alternativo. Danes je ogromno nekih čudnih obrazov, za katere ne vem, kam bi jih dal. Včasih si vedel, ko si prišel v staro Ljubljano, kaj bo pred Škucem, koga boš srečal, kdo sedi v Reformatorju. Vedel si, da bo šel Alan Hranitelj med 10. in 11. po ulici ves 'popeglan'. Da bo Demeter Bitec prišel mimo s svojo spremljevalko. Ali pa še prej, da bodo panksi prileteli iz Šiške dol v center… Zdaj je ostal samo 'šunder'. Ulice so polne, jaz pa ostajam sam.«
