Starši po vsem svetu si ob pogledu na svoje odraščajoče otroke pogosto zastavljajo približno tako vprašanje: kaj se je zgodilo z mojim nekoč prijetnim in ljubečim otrokom? Nenadoma se zdi, da je najsrečnejši, ko je sam v svoji sobi, pogovori so napeti, razpoloženje niha hitreje kot aprilsko vreme. Toda preden začnete kriviti vzgojo ali duha časa, pomislite tudi na to, da znanstveniki ponujajo presenetljiv in hkrati pomirjujoč odgovor: najstniška mračnost, lenoba in osredotočenost nase niso nujno posledica napak, temveč starodaven biološki mehanizem, ki mladostnikom omogoča ključen korak v življenju – osamosvojitev.
Ta faza, polna nerazumljivega kljubovanja in čustvenih viharjev, torej ni izum moderne dobe. Že v 4. stoletju pred našim štetjem je filozof Aristotel zapisal: »Mladi imajo vzvišene misli, ker jih življenje še ni ponižalo in jih naučilo omejitev.« Pa tudi: »Vse delajo čez mero – ljubijo čez mero, sovražijo čez mero in enako je z vsem drugim.«
Podobno je že v 13. stoletju pridigar Peter Puščavnik tožil: »Današnja mladina misli samo nase. Nimajo spoštovanja do staršev ali starosti. Nestrpni so do vseh omejitev in govorijo, kot da vedo vse.«
Najstniški angst
Zveni znano? Ti zgodovinski zapisi potrjujejo, da je najstniški angst, kot mu psihologi radi rečejo, univerzalen brezčasen pojav. Toda zakaj je tako vztrajen? Je to le kozmično maščevanje, ki ga starši doživljajo za lastne mladostniške pregrehe, ali se za tem skriva globlji, evolucijski razlog?
Da bi odgovorili na to vprašanje, so raziskovalci z vsega sveta izvedli obsežne dolgoročne študije. Z uporabo sodobnih orodij za merjenje osebnosti so spremljali na stotine najstnikov skozi več let. Ugotovitve so bile dosledne: v obdobju adolescence so mladi v povprečju dejansko postali bolj čemerni, bolj nagnjeni k tveganju, bolj vase zaprti in bolj osredotočeni na lastne potrebe.
Podatki so razkrili še nekaj ključnega. Ta faza je presenetljivo kratka. Kmalu po vstopu v zgodnjo odraslost se angst poleže, mladi pa postanejo znatno bolj sodelovalni, stabilni in prijetni.
Strokovnjaki s področja evolucijske psihologije verjamejo, da so se te neprijetne lastnosti razvile, ker so našim prednikom reševale enega največjih izzivov v življenju – prehod iz varnega zavetja družine v negotov svet samostojnosti.
Da bi mladostnik zapustil gnezdo, kjer mu starši zagotavljali hrano, varnost in ljubezen, mora premagati izjemno močno čustveno vez. To je psihološko zahteven proces. Evolucija je zato morda oblikovala začasno spremembo osebnosti, ki ta prehod olajša.
Pomen egocentričnosti
Recimo osredotočenost nase oziroma egocentričnost pomeni, da najstnik začne razmišljati predvsem o svojih potrebah in željah, ne več o potrebah družine kot celote. To je prvi korak k oblikovanju lastne identitete in neodvisnosti.
Prisotna sta lahko tudi zaprtost vase in pomanjkanje sentimentalnosti. Želja po druženju s starši močno upade. To čustveno distanciranje oslabi vezi in zmanjša bolečino ob neizogibnem odhodu od doma.
Pripravljenost na tveganje, ne da bi preveč razmišljal o dolgoročnih posledicah, mladostnika spodbuja k raziskovanju novega okolja, iskanju novih prijateljev in virov.
Čemernost in kljubovanje mu omogočijo, da se z nekoliko bolj napadalno ali obrambno držo pomaga uveljaviti in se zaščititi v novem socialnem okolju.
Te lastnosti skupaj ustvarijo osebnost, ki je idealno prilagojena za to, da najstnika odrine od doma in ga pripravi na samostojno življenje. Hkrati pa, ironično, tudi staršem olajša, da svojega »neznosnega« potomca lažje spustijo v svet.
