V središču Trbiža, kjer je nekoč živela in delala nekaj enostavnejša gostilna s šankom, je zrasel zelo zanimiv lokal. Šank za domače goste je premeteno ostal, da lokal živi in je tam še vedno mogoče le kaj spiti, medtem pa v jedilnici strežejo zanimiva kosila in večerje.
Večerno strežbo začnejo že ob šestih in takrat smo prišli tudi mi ter ugotovili, da bomo v družbi samih avstrijskih gostov. Ko se je naša matineja končevala, pa so začeli prihajati italijanski gostje, ki tradicionalno večerjajo pozneje, tam po osmi. Za gostince je to idealno, Katia in Maya za večerjo vsako mizo prodata dvakrat. Temu je podrejena ponudba kakšnih desetih enostavnih jedi, ki jih ponujajo ob majhni, a brez dvoma učinkoviti vinski karti. Še nekaj, pri Hladiku nimajo nobenih težav z jezikom, tudi kakšno slovensko besedo bodo našli.
Ko smo se še odločali, kaj bi jedli, je na mizo že prispel enostaven, a več kot učinkovit pozdrav, kruhek z mortadelo. Vrhunska tolažba za lačne želodce, ob mini sendviču smo si privoščili kozarec franciacorte iz kleti Contadi Castaldi. Izvrstno peneče vino iz Lombardije, ki v zadnjih letih rešuje zaradi masovne produkcije prosecca omajano čast italijanskih penečih vin. Za kozarec smo odšteli sedem evrov, za nadaljevanje pa so imeli vinsko karto in hladilnike napolnjene predvsem s furlanskimi vini, kot so kleti Venica, Felluga, Gradis'ciutta, I Clivi in Vie Romans. Za majhno gostilno imajo tudi zavidljivo število penečih vin in šampanjcev, pa tudi rdeča vina Toskane in Piemonta.
Naj še enkrat poudarimo, da je jedilnik enostaven, na njem sta dve hladni predjedi, dve topli, tri glavne jedi in sladice, na tabli pa je zapisano, da imajo vedno na voljo tudi pršut krminskega mojstra D'Osvalda. Naša ideja je bila, da se zapodimo na jelenov karpačo z gorskim radičem (18 evrov), zraven gre oljčno olje Gradassi, vse skupaj pa počiva ne na rukoli, ampak na motovilcu. Na mizi so beli in črni kruh ter grisini, ob friulanu Gradis'ciutta pa so postregli še zanimive bučkine špagete s pestom in gamberi (14 evrov).
Prinčičevo vino je ostalo v kozarcih tudi ob raviolih z rikoto v pestu iz rukole, na drugi strani so k rezancem skuhali ragu divjega prašiča. Ne moremo se odločiti, katere testenine so bile boljše, sta pa obe res konkretni porciji stali po 16 evrov. Morda malce pretiravamo, a za trenutek se nam je zdelo, da Hladik spominja na zdaj že kar slavno Tavernetto v Vidmu, lokal je podobno opremljen z množico vinskih paketov in kartonov ter tisoči steklenic, ki so jih gostje spili v preteklosti. Je pa ponudba manj široka, še posebej, ko gre za vina. Čeprav …
Povsem logično sledi še serija enostavnih sladic brez nepotrebnih avtorskih intervencij. Če hočete dober tiramisu, ste na pravem kraju, podobno je z marelično krostato z dodatkom pinjol. Na voljo je še panakota, pa tudi kakšna torta se najde. In ker ste kljub trojezičnosti še vedno v Italiji, je na koncu povsem logično na vrsti še zadnja sladica, ki je morda ne pričakujete – serija zelo alkoholnih čokoladnih bombonov.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
