V Sloveniji se za fasado vsakdanjika skriva tiha epidemija. Statistični podatki zbujajo zaskrbljenost: približno 85.000 ljudi živi z depresijo, dodatnih 80.000 se jih spopada z anksioznimi motnjami. Posebno ranljiva skupina so moški – leta 2022 je zaradi samomora umrlo kar 321 moških ali štirikrat več kot žensk. Te številke niso le statistika, temveč odsev globoko zakoreninjene težave – pomanjkanja odprtega pogovora in ustrezne podpore.
V luči teh spoznanj je nedavno potekala prva dobrodelna konferenca o duševnem zdravju v poslovnem okolju s poudarkom na moških, imenovana MEN-TAL. Na okrogli mizi s pomenljivim naslovom Ali moški jočemo? so o osebnih izkušnjah govorili trije možje, ki jim je skupno to, da so že bili pred prepadom.
Od odrske ironije do osebnega prepada in nazaj
Gledališki igralec in humorist Boris Kobal, znan po svojem ostrem humorju in pronicljivih opazkah, je govoril o svoji poti, ki ga je pripeljala do roba obupa. Pred približno šestimi leti se je znašel v »strahotnem vozlišču na vseh področjih« – osebna stiska zaradi ločitve po 25 letih, občutek odrinjenosti v poklicu, ki ga je opravljal vse življenje, gledališču, ki je zanj pojem minljivosti. Priznal je, da je tedaj resno razmišljal o samomoru, a te poti ni izbral zaradi dediščine, ki bi jo pustil otrokoma. Namesto tega je čutil »potrebo po samouničenju«, ki se je izrazila prek dejanja plagiatorstva.
V javnosti je namreč znano, da je objavil plagiat komedije Profesionalci espe, ki jo je na spored uvrstilo celjsko gledališče. To dejanje opisuje kot »racionalno izbiro« ter posledico lastne »neumnosti«, ošabnosti in občutka, da lahko prelisiči sistem. »V hipu, ko to narediš, je tako, kot da imaš pištolo z odprtim petelinom naslonjeno na sencah in čakaš, da sprožiš,« je slikovito prikazal trenutek odločitve in podrobno opisal proces svojega umetniškega samomora. Svojevrstno olajšanje je prišlo šele z razkritjem. Sledil je medijski linč, ki je prizadel tudi njegove bližnje. »Tedaj ostaneš popolnoma sam,« je dejal, razočaran nad molkom nekdanjih sodelavcev in prijateljev. A prav ta izkušnja mu je prinesla očiščenje: »Prostor v moji duši, v mojem srcu, v moji glavi ter moji bližnji in širši okoliščini se je popolnoma sčistil in razčistil.« Kobal danes, pri skoraj 70 letih, poskuša znova zaživeti, čeprav priznava, da ni lahko. Svoje razmišljanje je sklenil z željo, da bi ob njegovi smrti na nagrobniku obrnili letnice, »v dokaz nasprotnega, da se nisem rodil zato, da bi umrl, ampak sem umrl zato, ker sem hotel živeti«.
Strmoglavljenje s piedestala uspeha
Aljoša Bagola, nekoč slavljeni kreativni direktor, je svojo izkušnjo izgorelosti opisal kot posledico dolgotrajnega ignoriranja opozoril telesa in duha. »Ljudje smo specialisti v laganju samemu sebi, v trmarjenju, v ignoriranju pomembnih signalov telesa, okolice,« je dejal. Večtedenske migrene, nenehna anksioznost, tesnoba in prikrita depresija so bile skrite pod slojem adrenalina, kortizola, stalnih obveznosti, nenehnega prevzemanja preveč odgovornosti. Izgorelost se je zgodila po večtedenski nespečnosti, vrhunec pa je dosegla s prvim paničnim napadom med družinskim oddihom.
Po obravnavah pri psihoterapevtih je ugotovil, da se je njegova nagnjenost k izgorelosti začela že zelo zgodaj, celo s posttravmatsko stresno motnjo, ki jo je nezavedno podedoval od matere. Odraščanje v garaški družini, kjer sta morala starša trdo delati za vsak uspeh, ga je »prednastavilo« za to, da je bil, kot pravi, izvrstno kalibriran za prenašanje ogromnih količin stresa. Ponoči prebedene ure je namenjal kreativnemu razmišljanju, kar je pozneje prepoznal kot obrambni mehanizem. »Glorifikacija in glamuriziranje deloholištva« ter klasična moška vzgoja (»ne deri se, ne joči, stisni zobe«) sta po njegovem mnenju ključna dejavnika, ki vodita v potlačeno jezo, ta pa se lahko obrne navznoter in ustvari možnosti za samomorilnost.
Bagola je govoril tudi o »grozljivi čustveni nepismenosti« moških. Navedel je besede režiserja Jamesa Camerona, da se je za tridimenzionalno različico filma Titanik odločil, ker »se lahko moški za tridimenzionalnimi očali varno zjočejo«. Ta čustvena nepismenost po njegovem mnenju povzroča težave v odnosih, ki so najpomembnejša surovina za srečo. Številni nezavedno prenašajo patologije iz zasebnega življenja v kariero, zamenjujejo starševsko avtoriteto z avtoriteto nadrejenih ali partnerjev ter tako ponavljajo naučene vzorce. »Če si ne dovolimo, če si ne zaupamo dovolj, če se ne spoštujemo dovolj, se bomo oklepali kot rešilne bilke edine gotovosti v našem življenju. Naši možgani namreč to, kar nam je znano, dojemajo kot varno, četudi je disfunkcionalno.«
Omenil je tudi strah pred tem, da se ti »zmeša«, ki ga je sam doživljal in ga prepoznaval v opisih drugih. Razodetje je prišlo skozi jungovski podkast, ki je pojasnil, da ta občutek izvira iz zgodnjega otroštva, ko dojenček doživi preveliko odsotnost matere, kar pomeni, da se mu je »že zgodilo, da se mu je 'zmešalo'«. »Srce nam pravzaprav prvi zlomijo starši in vse drugo v življenju so le ponovitve,« je dejal, a dodal, da so te ponovitve priložnost za to, da zgodbo spremenimo.
Večkrat na dnu, a vedno na površje
Podjetnik Marko Podgornik Verdev, ki je bil skupaj s Kreativno bazo tudi pobudnik konference, je delil svojo zgodbo o večkratnih padcih v različne prepade – finančne težave, odvisnost od mamil, okužbo z virusom HIV. Na vprašanje, kaj ga kljub vsemu drži nad vodo, je odgovoril: »Zagotovo so me vedno iz vsakega brezna povlekli ven moji otroci.« Odgovornost, da jih spravi »do kruha«, mu je dajala moč, da se ni vdal. Stiska ga je spremljala več let, breme vodenja podjetja pa je bilo neizogibno. Priznal je, da ga je to pripeljalo do fizičnega samopoškodovanja. Spominja se trenutka, ko je krvaveč hodil po cesti, odločen, da bo hodil, dokler ga avto ne povozi. Takrat so se mu pred očmi prikazali otroci in v tisti sekundi se je obrnil.
Verdev je navedel tudi spoznanje, pridobljeno v poslu: »Nikoli ne gre samo dol. Enkrat dosežeš dno – in ko si na dnu, je pot samo še navzgor.« Ta vera, da bo boljše, ga žene naprej. Opisal je tudi težo odgovornosti, ki jo nosi kot direktor. Tudi ko ima podjetje težave, mora pred zaposlenimi ohranjati optimizem: »V službi se moram smejati, vse je v redu, super smo, ne smem narediti panike, a to moraš potlačiti v sebi.«
Humor, solze in (ne)zdrava moškost
Na vprašanje, ali moški jočejo, je Boris Kobal odgovoril pritrdilno: »Jokati je treba. Če te tišči jok, pač jokaj.« Odprl je tudi vprašanje humorja, ki je lahko »odrešilen«, a v njegovem primeru tudi obremenjujoč. Humor vidi kot stvar inteligence, ki omogoča zdravo distanco, česar pa po njegovem mnenju primanjkuje, zlasti v javnem diskurzu. »Življenja ne smemo jemati zelo zares,« je dejal, a priznal, da je to težko dopovedati mlajšim generacijam, pri katerih je »vrednoto sreče zamenjal uspeh«.
Bagola je dodal, da je »gonja za uspehom« pri moških nekaj naravnega, povezanega z evolucijsko vlogo zagotavljanja in doseganja. Sodobna družba pa je po njegovem mnenju diskvalificirala najpomembnejši del evolucijske teorije, to je prilagodljivost, in poudarila »preživetje najmočnejšega«. Kobal je izrazil dvom o ostrih mejah med moškim in ženskim svetom. »Koliko je ženskega v meni, koliko je moškega v tebi, kje se te meje brišejo?« se je vprašal. Njegove izkušnje, tako osebne kot poklicne, kažejo na zabrisane meje in moč ženske narave, ki je pogosto spregledana. Dotaknil se je tudi »izvirnega greha« in vloge ženske v judovsko-katoliški kulturi, ki po njegovem mnenju še vedno vpliva na stereotipe.
Predstavil je tudi svojo opredelitev »pravega moškega«: »Pravi moški bije boj, a ne pretepa; pravi moški ljubi, a ne posiljuje; pravi moški čuva, a ne ščuva … Pravi moški izrazi čustva, a pri tem ne izgubi razsodnosti. In pravi moški ne pravi, ampak opravi.« Po statistiki v Sloveniji vsak dan naredi samomor en moški, je Bagola kot enega od razlogov navedel nezmožnost izražanja čustev in stigmo, povezano s tem. Kot ambasador nacionalnega programa duševnega zdravja si prizadeva za destigmatizacijo iskanja strokovne pomoči. Na vprašanje, kaj moški potrebujejo, da ne bi skrivali solz, je Marko Podgornik Verdev odgovoril: »Empatijo, sprejemanje in sporočilo, da ni nič narobe, če jočemo.«
