Številni narodi so za kraje večnega počitka izbirali mesta na najlepših in simbolno pomembnih legah. Tudi marsikje po Sloveniji pokopališča ležijo na vzpetinah, ob cerkvah, ob robu naselij in s pogledom na pokrajino. Mednje spada tudi novo pokopališče v Ankaranu, postavljeno v brežino ob robu gozda z odprtim pogledom na morje. Skupina arhitektov, ki ga je oblikovala, je zanj pravkar prejela najvišje priznanje stroke, Plečnikovo nagrado v kategoriji javni prostor. Projekt pa je prepričal tudi širšo javnost, nedavno so jim podelili tudi nagrado občinstva v okviru arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije Award 2025.
Priznanji prinašata nekaj zadoščenja tudi Ankarančanom, ki so na svoje pokopališče čakali več kot 20 let. Pravzaprav je zelo malo manjkalo, da bi se namesto parka večnega počitka za domače ljudi tam bohotile vile z bazeni in poležavali turisti.
Na temeljih mrliške vežice so že naredili apartmaje
Novozgrajeno pokopališče je najpomembnejši projekt Občine Ankaran doslej, pravi župan Gregor Strmčnik. Navsezadnje je odcepitev Ankarana od nekdanje skupne Mestne občine Koper in nastanek samostojne občine med drugim spodbudilo prav mešetarjenje nekdanjega koprskega župana Borisa Popoviča s prostorom, namenjenim ankaranskemu pokopališču. Večina Ankarančanov takega ravnanja ni hotela požreti. Tako gre pri novem pokopališču tudi za nekakšen simbolni konec boja za samostojno občino.
Zgodba je dolga in zapletena. Zazidalni načrt za ankaransko pokopališče so namreč izdelali že sredi 90. let prejšnjega stoletja, ko je Ankaran spadal pod Mestno občino Koper. Mrliško vežico novega pokopališča so že postavljali. A je gradnja zastala, ker so si v koprski občini pod taktirko župana Popoviča premislili. Pokopališču s pogledom na morje so spremenili namembnost, ga namenili za turizem in prodajali. Večina Ankarančanov je to jemala kot žalitev. Konec leta 2009 je nesojeno pokopališče za 1,8 milijona evrov kupil koprski gradbinec Anto Guberac s svojim podjetjem Grafist. Leta 2011 je pridobil gradbeno dovoljenje za naselje turističnih vil in na temeljih skoraj dokončane poslovilne vežice je že zrasel prvi turistični objekt. A zaradi velikega nasprotovanja krajanov ni zaživel. Krajani so s pobudniki za ustanovitev samostojne občine Ankaran spor gnali vse do upravnega sodišča. S tem zemljiškim poslom koprske občine s Popovičem na čelu so se ukvarjali tudi komisija za preprečevanje korupcije in kriminalisti.
Šele v letu 2015 je samostojna ankaranska občina lahko znova zagnala aktivnosti za gradnjo pokopališča. Zemljišče je leta 2017 znova pridobila v občinsko last, potem ko sta župan Gregor Strmčnik in gradbinec Anto Guberac po pogajanjih dosegla dogovor za zamenjavo več zemljišč na območju občine. Občinski svet je sprejel nov občinski prostorski načrt in ureditev pokopališča. Po več kot dveh desetletjih je tako Ankaran letos končno dobil svoje pokopališče. Skupna vrednost del je obsegala 3,71 milijona evrov. Občina svojcem namenja tudi subvencijo za del stroškov prekopa posmrtnih ostankov z drugih pokopališč na domače pokopališče Ankaran. Do zdaj so namreč svoje pokojne pokopavali na petih različnih pokopališčih v okoliških krajih.
Model travnatega in gozdnega pokopališča
»Ankaransko pokopališče zaradi vseh zapletov ni le monumentalni objekt. Je tudi pomnik načelnosti in odločnosti majhne, a povezane lokalne skupnosti. Ankaransko pokopališče tako ni le uresničena želja in presežek arhitekturne estetike, je predvsem ultimativna civilizacijska norma,« je Plečnikovo nagrado za snovalce pokopališča pospremil ankaranski župan Gregor Strmčnik. »Gre za dostojanstvo. Gre za vrednote, da je upor proti kapitalu dosegel svoje zadoščenje. Gre za boj med tem, kaj je prav in kaj je narobe. Pravica je zmagala in zdaj bila tudi nagrajena,« nam je povedal. »Pokopališče je urejeno kot park in čez nekaj let, ko bodo zrasla drevesa, bo veličastno zaživel,« dodaja Strmčnik. Po njegovem prepričanju se občina Ankaran z novim pokopališčem postavlja ob bok najboljšim primerom sodobnega ustvarjanja prostorov zadnjega slovesa in spomina v mednarodnem merilu.
Snovalci pokopališča, nagrajeni arhitekti in krajinski arhitekti iz VOID arhitekture in Studia AKKA, se strinjajo. »Pokopališče smo zasnovali po eni strani kot odprt, prehoden prostor skupnosti in po drugi strani kot spoštljiv prostor kontemplacije,« opisuje Uroš Rustja iz VOID arhitekture. »Upamo, da bo pokopališče res postalo prostor vzpostavljanja skupnosti,« dodaja Ana Kučan iz Studia AKKA.
Podoben model travnatega oziroma gozdnega pokopališča, ki presega stereotipne predstave o pokopališču in v katerem narava prevzema glavno pietetno funkcijo, lahko v Sloveniji najdemo, denimo, na pokopališčih Stara Gora pri Novi Gorici, Dobrava v Mariboru in Srebrniče na obrobju Novega mesta.
