Ukrajina je te dni doživela enega najhujših ruskih zračnih napadov od začetka vojne, medtem ko je ameriški predsednik Donald Trump kar malce presenetil z nenavadno ostrimi besedami na račun ruskega voditelja Vladimirja Putina, ki ga je označil za »popolnoma norega«. Trump se sprašuje: »Kaj za vraga se dogaja s Putinom?«
V odzivu na silovito obstreljevanje ukrajinskih mest je ameriški predsednik Trump na svoji družbeni platformi truth social zapisal: »Rakete in droni letijo na mesta v Ukrajini brez kakršnega koli razloga.« Ameriški predsednik je obenem posvaril Moskvo, da bi vsak poskus zavzetja celotnega ukrajinskega ozemlja vodil v propad Rusije. Medtem evropski zavezniki Ukrajine pravijo, da za njihovo orožje ni več omejitev in lahko Ukrajina cilja tudi tarče globlje v Rusiji. Rusija to označuje za nevarno potezo.
Zdi se, da se nad Ukrajino še naprej zgrinjajo črni oblaki. Le diplomacija, čeprav se od daleč zdi povsem neuspešna, vendarle daje nekaj upanja …
Zakaj bi diplomacija dajala upanje, ko pa se nedavno še v Carigradu ni zgodilo nič?
Preprosto zato, ker so izkušeni diplomati že od vsega začetka pozorno spremljali, ali obstajajo kakršne koli oblike diplomatskih stikov med Rusijo, Ukrajino in ZDA. Ko smo se na začetku konflikta leta 2022 pogovarjali s slovenskim izkušenim diplomatom dr. Danilom Türkom, nam je dejal, da bo posebej pozoren na to, ali se države med seboj pogovarjajo. To ne pomeni, da sedijo za isto mizo in oblikujejo mirovni sporazum, pač pa vključuje že neformalne kanale komunikacije, posredovanje tretjih držav ali organizacij, javne objave namer.
Vsega tega doslej ni bilo?
Sprva ne. Če pa že, v zelo omejenem obsegu. Vsega sicer nikoli ne moremo vedeti. Je pa ruski zunanji minister Sergej Lavrov ob nedavnem obisku v Indiji dejal, da so celo med najtežjimi leti hladne vojne obstajali stiki med Zahodom in Sovjetsko zvezo; tega zdaj ni.
Ko kanali umolknejo
Zakaj je to problem?
Ko formalni komunikacijski kanali umolknejo, se tveganje napačnih izračunov in eskalacije dramatično poveča. Brez dialoga mora vsaka stran razlagati dejanja in namere druge skozi meglo vojne, kar pogosto vodi do najslabših možnih predpostavk. To lahko ustvari nevarno spiralo, zaradi česar je deeskalacija izjemno težka. Manjši incidenti, ki bi jih sicer lahko obvladali, se lahko hitro razvijejo v večje spopade. Konflikt je najbrž tudi bolj dolgotrajen in uničujoč, saj ni neposrednih poti za raziskovanje alternativnih ali mirovnih poti.
No, kot rečeno, se v Carigradu ni zgodilo nič.
To ne drži povsem. Eden od prebojev je bila največja izmenjava vojnih ujetnikov doslej. Zdijo se kot majhni in postranski dogodki, vendar vsaj nakazujejo, da se vojskujoče se strani pogovarjajo. Šele iz takih majhnih gest lahko nastane nekaj večjega. Mirovni proces ne more nastajati v vakuumu.
Ampak ruski predsednik Vladimir Putin se ni srečal z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim!
Res se ni. Vendar pa je, kot v vsaki vojni, v javnosti in medijih zaslediti precej teatralnosti. V resnici se zelo redko zgodi (in je lahko tudi strateško nepremišljeno), da so najvišji voditelji vojskujočih se držav za pogajalsko mizo od samega začetka ali skozi celoten, pogosto naporen proces. V tem procesu, ki poteka pred kamerami in za njimi, sodelujejo številni akterji, odposlanci, diplomati na nižjih ravneh.
Vzemimo primer konference na Jalti. Tam beseda sicer ni tekla o premirju, vendar gre za enega najpomembnejših diplomatskih dogodkov druge svetovne vojne. Preden so se sestali Roosevelt, Churchill in Stalin, so temelje dogovoru postavili »nižji uradniki«, če se tako izrazimo. Skupaj s strokovnjaki so opravili obsežno pripravljalno delo, se poglobili v podrobnosti, opredelili sporna vprašanja in pripravili začetne predloge. Voditelji so nato obravnavali zgolj glavna odprta vprašanja in dodali svoj podpis. Za nameček moramo vedeti, da je bila ta konferenca nadaljevanje drugih takšnih srečanj, med drugim v Teheranu leta 1943.
Ampak ne morejo se dogovoriti niti za premirje v Ukrajini.
Res je, vsaj ne za daljše premirje, kot ga zagovarjajo Ukrajina in njene evropske zaveznice. Zdi se, da takšen predlog vsaj za zdaj ruska stran zavrača. Zakaj? Tega niso javno povedali, glede na signale pa se zdi, da menijo, da so v tem trenutku močnejši in zato lahko postavljajo pogoje.
Odločitev za sprejetje ali zavrnitev premirja je namreč globoko strateška in obstajajo številni, pogosto prekrivajoči se razlogi, zakaj se neka stran lahko odloči, da ga ne bo podprla. Eden ključnih elementov je, ko neka stran meni, da ima trenutno premoč, da dosega znatne ozemeljske pridobitve ali da bo kmalu dosegla ključni vojaški cilj. V takem primeru taka stran nerada pristane na premirje. Premor bi namreč ustavil napredek, omogočil sovražniku, da se utrdi in okrepi, ter potencialno izničil pridobljene prednosti.
Premirje sicer lahko vidimo kot potencialen uvod v širša mirovna pogajanja, vendar lahko ena od strani tudi ocenjuje, da bi trenutno vojaško ali politično ozračje vodilo do neugodne dolgoročne rešitve, če bi se pogovori začeli takoj po prekinitvi ognja. Premirje zavrača, da bi poskušala te pogoje spremeniti z nadaljnjim konfliktom. In tako naprej.
Stopnjevanje konflikta
Vse to se zdi prej pesimistično kot optimistično. Ali smo torej sploh bliže koncu morije?
Situacija ostaja napeta, mednarodna skupnost z zaskrbljenostjo spremlja nadaljnje stopnjevanje konflikta. Evropske države poskušajo na svoj način okrepiti ukrajinsko pozicijo, da bi bila za pogajalsko mizo močnejša, ZDA po drugi strani spodbujajo k nadaljevanju diplomatskega procesa. Vsaj doslej so si za to prizadevali.
Kakšen bo konec, je ta trenutek težko napovedati.
Francoski predsednik Emmanuel Macron je namreč večkrat omenjal celo zahodne vojake v Ukrajini (sicer bolj v zaledju, kot se je izrazil), vendar je v tem za zdaj bolj ali manj osamljen. Sicer pa je tehnično osebje, kot je nedavno razkril ameriški časnik The New York Times, v Ukrajini prisotno že dalj časa. Vendar – na srečo – nihče nima interesa začeti tretje svetovne vojne.
Kakšne so torej rešitve?
Že na začetku konflikta so nekateri strokovnjaki še posebej opozarjali na dvoje: prvič, sankcije običajno ne prinesejo konca konflikta, in drugič, vojskujoče se strani za mizo običajno sedejo šele, ko so izčrpane. Zdi se, da bo prej ali slej napočil tudi čas za slednje.
In kakšni so mogoči izhodi?
Tokrat bomo zapustili diplomatske vode in povzeli analizo vplivne ameriške investicijske banke JP Morgan Chase, ki je v svoji najnovejši geopolitični analizi (to običajno pripravijo za kliente in v pomoč poslovanju) lepo orisala zapleteno in za Ukrajino večinoma neugodno prihodnost.
Med drugim napovedujejo, da bosta Rusija in Ukrajina do konca drugega četrtletja letošnjega leta sklenili »nepopoln dogovor«. Ta naj bi trenutne sovražnosti zamrznil, vendar ne bi prinesel celovitega mirovnega sporazuma, kar pa pušča odprta vrata za dolgoročno nestabilnost.
Omenjajo štiri možne scenarije, ki so jih poimenovali po državah, ki so v podobnem položaju. Kot najbolj verjeten izid, s 50-odstotno možnostjo uresničitve, vidijo scenarij, poimenovan Gruzija. Ta predvideva, da na ukrajinsko ozemlje ne bi prišle tuje vojaške enote, prav tako bi bila država deležna samo šibke vojaške podpore. Rezultat utegne biti postopno vračanje v rusko vplivno sfero. Scenarij Izrael: v tem primeru bi Ukrajina še naprej prejemala močno in trajno zahodno vojaško ter gospodarsko podporo, vendar brez pomembnejše prisotnosti tujih sil na ozemlju.
Najboljši možni, vendar manj verjeten izid je Južna Koreja. Ta predvideva namestitev evropskih varnostnih sil v Ukrajini, ki bi delovale pod ameriškim varnostnim jamstvom. S tem bi zagotovili stabilnost ozemlja pod nadzorom Kijeva, kar bi po ocenah obsegalo približno 80 odstotkov današnje Ukrajine. Kljub temu bi država ostala razdeljena, z delom ozemlja pod rusko okupacijo ali vplivom.
Najslabši scenarij so poimenovali Belorusija. Ta predvideva, da bi Združene države Amerike zapustile Ukrajino, Evropi pa ne bi uspelo okrepiti podpore. Rusija bi vztrajala pri svojih maksimalističnih zahtevah in državo spremenila v vazalko Moskve.
Ukrajini torej v nobenem primeru ne kaže najbolje?
Ne, res ni v zavidljivem položaju.
S tem se vsi ne strinjajo.
Drži. Posebej Francozi, Angleži in še nekatere druge države poskušajo na stvari gledati bolj optimistično. »À chacun sa vérité,« pravijo Francozi. Vsak ima svojo resnico. Toda najbrž se lahko vsi strinjamo, da je normalnemu človeku dovolj te morije.
