Fotografija je leta 2016 obkrožila svet in se vtisnila v kolektivni spomin: shiran dveletni deček, skorajda okostnjak s tremi kilogrami, ki stoji sredi prašne ceste v Nigeriji. V rokah stiska razpadajočo igračo, medtem ko mu svetlolasa ženska ponuja vodo iz plastenke. Deček, ki so ga poimenovali Hope (Upanje), je bil takrat na robu smrti, zavrgla ga je lastna družina, ki ga je obtožila čarovništva. Danes, skoraj desetletje kasneje, njegova zgodba ni več samo pričevanje o grozotah, temveč pozitiven simbol neuničljive volje do življenja.
Hope, danes star dvanajst let, je pred kratkim z odliko zaključil osnovno šolo. Njegov uspeh je vrhunec izjemnega potovanja, ki se je začelo v najgloblji temi. Njegovi starši so ga, prepričani, da je obseden z zlimi duhovi in prinaša nesrečo, preprosto pustili na ulici, da bi umrl. Preživljal se je z ostanki, ki jih je našel na tleh, dokler ga ni našla danska humanitarka Anja Rinngren Loven.
Vonj po smrti
»Ko smo ga našli, je imel vonj po smrti,« se je nedavno spominjala Loven, 47-letna ustanoviteljica nevladne organizacije Land of Hope (Dežela upanja), ki se bori proti vraževerju in rešuje otroke, obtožene čarovništva. »Bil je tako šibek, da ni imel moči, da bi dvignil škatlico soka do ust. Mislila sem, da mi bo umrl v naročju.«
Pojav »čarovniških otrok« je v nekaterih delih Nigerije, zlasti v zvezni državi Akwa Ibom, tragična realnost. V ozadju so globoka revščina, pomanjkanje izobrazbe in vpliv samooklicanih verskih voditeljev, ki za plačilo izvajajo »ekspertize« in »očiščevalne obrede«. Otroci, ki so morda bolni, imajo vedenjske težave ali pa so preprosto rojeni v družino, ki jo je prizadela nesreča, postanejo grešni kozli.
»Običajno rešujemo otroke, stare štiri ali pet let. Nikoli nismo mogli razumeti, kako je lahko kdo verjel, da dveletnik predstavlja grožnjo,« je pojasnila Loven. Hopov primer je bil ekstremen celo zanjo.
Boj za življenje
Po rešitvi je Hope preživel tri mesece v bolnišnici, kjer so se zdravniki borili za njegovo življenje. Njegovo telo je bilo uničeno zaradi hude podhranjenosti in parazitov. Kljub slabim napovedim je preživel. Dobil je drugo priložnost in jo zgrabil z obema rokama.
Danes je Hope živahen in inteligenten fant. Čeprav je gluh, kar je verjetno posledica bolezni v zgodnjem otroštvu, tekoče komunicira s pisanjem. Njegova največja strast je postala umetnost. Zaradi izjemnega talenta so mu učitelji nadeli vzdevek mali Picasso. Sanja o tem, da bi postal umetnik.
»Ne samo da je izjemno inteligenten, je tudi nadarjen slikar, odličen plesalec, zelo je topel in skrben, poleg vsega pa ima odličen smisel za humor,« je Loven ponosno zapisala v nedavni objavi na družbenih omrežjih ob koncu šole. »Postal je neodvisen, močan in ima veliko prijateljev. Tako sem ponosna, da je končal šolo – tudi on je bil poln ponosa nase.«
