Pod izgovorom suverenosti so nas še bolj vpeli v globalni trg kot postsocialno periferijo s poceni delovno silo in surovinami. Po dobrih treh desetletjih lahko vidimo sadove tega političnega in ekonomskega sistema, tako pri nas kot globalno. Ta sistem oziroma režim je malega človeka razočaral tako lokalno kot globalno.
Da z menoj podobno mnenje deli večina državljanov Slovenije in tudi državljanov Evropske unije, lahko vidimo in spremljamo po katastrofalno nizki volilni udeležbi na volitvah, čeprav se vse bolj promovira tudi nujnost udeležbe na volitvah, bolj kot ne neuspešno. Oblast v naši deželi se deli na tri veje: zakonodajno (parlament), izvršilno (vlada) in pravosodno (sodstvo). Slednje je neodvisno od prvih dveh, kar pa so samo prazne besede na papirju, saj se sodnike izbira v parlamentu. Vse je povezano tudi z mediji kot četrto vejo oblasti. Poleg nezaupanja v oblast, kar se izkaže na volitvah, se v raznih raziskavah in anketah kaže tudi izredno nizko zaupanje državljanov v institucije države, tako v sodstvo, policijo, zdravstvo itd. Državljani vsak dan bolj dobivamo občutek, da je demokracija ustvarjena samo za višji sloj, saj smo vsak dan bolj odrinjeni od vsega dogajanja. Praktično vse pomembnejše odločitve, reforme in rešitve pa nas vsak dan bolj udarjajo po žepih in nižajo naš standard. Režim vsak dan bolj siromaši zdravstvo, šolstvo in socialne transferje. Zmanjkuje denarja za vse ogrožene skupine državljanov, nikoli pa ne zmanjka denarja za orožje in migrante, tega je vedno dovolj. Sistem, ki je očitno prilagojen kapitalu oziroma kapitalizmu, je bil s tem namenom tudi ustvarjen. Slovenija naj bi bila pravna in socialna država. V času covida je bilo to pravo sistemsko povoženo z nelegalnimi odloki. Dve leti je to trajalo, pa se ni oglasil noben sodnik in pravnik. Hkrati tudi nobeden ni za to odgovarjal, ne takratni pravosodni minister ne predsednik vlade ne nihče drug.
Vse izgleda, kot da so sistemsko zatajile vse institucije in vsi politiki. Mogoče pa je ta sistem strankokracije in parlamentarne demokracije ustvarjen točno s tem namenom. Sistem, ki ga opevajo in širijo po svetu glavne imperialne države zahoda, predvsem Anglija in Amerika, in ki ga v kolonijah (državah brez suverenosti) hvalijo najbolj izraziti politični petokolonaši, konvertiti in dobičkarji. Sistem, ki ni nič drugega kot diktatura strank oziroma oligarhija, ki brutalno uničuje vse, kar je javnega, in vse, kar narava nudi zastonj. Sistem, ki vse privatizira in nas uči, da je privatna lastnina sveta last. Vse to seveda samo, če si podpornik in mogočnež tega sistema, ki je prišel do te lastnine z izogibanjem davkom, izigravanjem zakonodaje ali z brezvestnim izkoriščevanjem naravnih ali človeških virov – po domače delavcev. Center tega zahodnega sistema so Amerika, Anglija, Nemčija, Francija, Švica, Beneluks in Vatikan. V državah blizu centra tega sistema, denimo Sloveniji, Hrvaški, Poljski, Češki itd, pa režim pleni počasi z nastavljenimi politiki, ki počasi siromašijo državo in državljane. Šele v zadnjih letih se pozna sistemska revščina, ki je nujno potrebna za sistemsko bogate.
Najbolj brutalen je ta režim, ko izvaža demokracijo, svobodo in mir, z bombami v različne države sveta pod izgovorom, da ščitijo človekove pravice in širijo demokracijo. Najprej poskusijo z embargom in nevladnimi organizacijami vplivati na rezultate volitev, če je to neuspešno, naredijo državni udar ali pa enostavno vojaško napadejo državo z nekim izgovorom. Libijo so denimo napadli z izgovorom, da morajo zaščititi protestnike, ki protestirajo proti Gadafiju in ta z njimi kruto obračunava. Pa vsi vemo, da je imel mali človek v Libiji najboljši standard na svetu. Irak so napadli zaradi orožja za množično uničevanje, ki ga še dandanes niso našli in ga tudi ne bodo, ker ga ni bilo. Po okupaciji se vidi ves sijaj nove oblasti v teh državah. Nastavijo »demokratično« izvoljene lutke, ki zvesto služijo svojim gospodarjem, v razbitih državah, ki so jih v ruševine zbombardirale bombe miru. Ja, zahodni demokratični sistem nas je v zadnjih petintridesetih letih popeljal skozi niz vojn po svetu. Od Afganistana, Iraka, Somalije, Libije, Sirije, Gruzije do Ukrajine. Nikoli ni bila krivda na »naši« strani. Saj je demokracija vedno nastopala pod krinko plemenitih ciljev, dejansko pa je šlo vedno za denar in širjenje vpliva. V globalno stanje, v katerem smo sedaj, ko se odprto govori o tretji svetovni vojni in možnosti nuklearnega spopada, ko spremljamo genocid v Gazi v živo in ga še politično podpiramo, nas je pripeljal nihče drug kot politični sistem zahodne parlamentarne demokracije.
Domen Lorencin, Medvode
