V zaporih so že odkrili nekaj zaposlenih, ki so zapornikom prinašali mobilne telefone in druge prepovedane stvari. Vendar pa je treba vedeti, da naši zapori niso hermetično zaprti in da vedno obstajajo določene poti, ki jih zaprte osebe skušajo izkoristiti za vnos prepovedanih predmetov. Zaporniki imajo neomejeno časa v zaporu in se, mnogi od njih, zelo pogosto ukvarjajo z mislijo, kako bi zbežali na svobodo ali kako bi v zapor dobili mobilni telefon in internet, saj oboje zanje pomeni okno oziroma komunikacijo v svet. Marsikaj prepovedanega pravosodni policisti odkrijejo, na primer v konzervah, ki jih zapornikom pošiljajo njihovi svojci. Nekaj prepovedanega pa pride v zapor tudi zato, ker je v zaporih premalo pravosodnih policistov, poleg tega so zapori prepolni. V okolju, ki ni pod najbolj natančnim nadzorom, pa se lahko dogaja marsikaj prepovedanega (trgovina z drogo, izsiljevanja …).
Če potegnemo črto, ne glede na načrtovani pobeg nevarnega pripornika so slovenski zapori še vedno varni za zaprte osebe in za zaposlene. Vendar se za to moramo zahvaliti zaposlenim, tudi pedagoškim delavcem, ki delajo v zelo težkih pogojih in ob mnogih nadurah zaradi bolniških odsotnosti pregorelih kolegov. Kako dolgo bodo to še zmogli, je vprašanje časa. In zato je dogodek v mariborskem zaporu velik alarm za pravosodno ministrstvo in predvsem vlado, da varnost v zaporih ni samoumevna. In da je zato res nujno zagotoviti dodatno število pravosodnih policistov z dostojno plačo, saj je njihova temeljna naloga zagotavljanje varnosti v naših zaporih.
Večer
