Čeprav to delajo v resnici sami. To se dogaja celo pri ultimativnih, filozofskih vprašanjih življenja in smrti, ki s politiko nimajo nobene zveze. Recimo pri zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Ne morem si kaj, da ne bi tega terminalnega prepiranja jemal osebno. Samo tako lahko zadeve namreč sploh razumem. Toda čeprav si želim, da ne jaz sam ne moji bližnji ne bi nikoli rabili take pomoči, to ne pomeni, da sem proti predlogu. Ta predlog zakona je zelo življenjski, saj ga osmišljajo in utemeljujejo osebne vrednote, osebno fizično in psihično počutje in osebne situacije.
Želim si torej, da bi na mučno smrt – ali na ne več smiselno življenje – obsojeni človek imel možnost, da se prostovoljno odpove svoji eksistenci in jo zaključi. In če se bom kdaj sam znašel pred usodno dilemo, si bom glede tega morda celo premislil. Zato sem za ta zakon. Za vsak primer.
Povem pa naravnost, da se mi gnusi demagogija nasprotnikov zakona, ki te žalostne, a za svobodo nujne stvari obračajo na glavo in jih zlorabljajo za obračunavanje s političnimi konkurenti. Naj imajo svoje argumente – ampak ne teh propagandističnih, češ, »država omogoča smrt«, to je širjenje »kulture smrti«, »zakon o pomoči pri samomoru«, mi smo »pro life«, mi smo za »odgovornost«, mi kažemo »sočutje«, »svetost življenja« je absolutna, bla-bla-bla.
Veste kaj? Zataknite si nekam vaš način življenja in vaš način umiranja, ki ga totalitarno vsiljujete vsem. Jaz raje crknem, kot da bi se s tem sprijaznil.
fokuspokus.si
