Domala v vsakem športu pri tekmovanju zasledimo adrenalinske izbruhe. Adrenalinska je lahko celo napeta, vznemirljiva tekma osnovnošolcev v igri med dvema ognjema. Koga bo ministrica za zdravje dodatno oglobila? Na ministrstvu omenjajo celo drsanje, kotalkanje in alpsko smučanje.
Saj ne vedo, kaj delajo. Predvsem je treba ločiti tako imenovani selekcijski tekmovalni šport od drugih pojavnih oblik športa. Vrhunski šport res ni zdrav in športniki se pogosto poškodujejo. Menda za njih športni klubi in društva plačujejo posebno zavarovanje (kar je tudi prav), nesmiselno pa je z dodatnimi plačili strašiti rekreativne športnike, ki se prav zaradi ohranjanja telesne zmogljivosti in zdravja ukvarjajo s to ali ono športno panogo. Na ministrstvu menijo, da naj v zdravstveno blagajno prispevajo več tisti, ki s športom »izzivajo nesreče«. Nobena športna panoga ni že kar a priori tvegano početje in izzivanje nesreče. Ni športov, ki »izzivajo nesrečo«, nesrečo lahko izzivajo le posamezniki, in to domala pri sleherni športni zvrsti in domala v vsakem poklicu. Tudi vseživljenjsko sedenje pri nekaterih poklicih »izziva nesrečo«.
Športna stroka ne pozna klasifikacije na »tvegane« in »netvegane« športe. Kar se laiku zdi izzivanje nesreče in tveganje, je za mojstra lahko popolnoma varno početje. Sploh pa je vprašanje, ali je bolj tvegano posedati pred ekranom s pločevinko piva v roki ali smučati. Veljalo bi tudi premisliti, kaj več prinese zdravstveni blagajni: ali množica dejavnih športnikov, ki skrbijo za svoje zdravje (in ne rabijo zdravniških storitev), ali tu pa tam kaka poškodba, ki obremenjuje zdravstveno blagajno. Strokovnjaki, ki se na to spoznajo, so prepričani, da je treba športno vzgojo otrok in mladih ter razvedrilni šport odraslih dodatno podpirati, ne pa ga preprečevati, kar je v resnici z zakonom načrtovani udarec po žepu. Zdi se, da pripravljavci zdravstvene zakonodaje ne sodelujejo z ministrstvom za šport, od katerega se pričakuje, da deluje v korist športa kot kulturne vrednote naroda.
Silvo Kristan, Podkoren
