Te niso od včeraj in na to v ljubljanski Unionski dvorani ni spomnil nihče – stranka že več kot deset let izgublja volilce, njeni ratingi in vsakokratni volilni izkupiček sta daleč od let, ko je SD dosegala 20 in še več odstotkov podpore, volilce pa preštevala v stotisočih; teh časov je bilo konec, ko se je na volitvah pojavila Levica, stranka se je odtlej vrtela le še okoli petnajstih odstotkov, nato pa je z »afero Litijska« ta rezultat prepolovila. Sledil je izredni kongres, predsednico Tanjo Fajon so na njem parkirali v galerijo neuspešnih predsednikov SD, spregledali pa so pomenljivo podrobnost, ki jo je prejšnji teden spublicirala slovenska levica: medtem, ko so socialdemokrati s svoje spletne strani sporočali, da je njihov minister Han uspešno zaključil delovni obisk v prestolnici globalnega kapitala in templju od njega sponzorirane svetovne religije (Uefa), je frontman Levice Luka Mesec govoril o pomembni zmagi pri zagotavljanju pravic delavcev Uberja, Wolta in Glova. Razlika med vsebino primerjanih spletnih strani je kajpada razlika med političnima profiloma strank in je tudi temeljni razlog, zakaj so Socialni demokrati morali na izredni kongres – afera Litijska je nastala znotraj vladne koalicije, ker je prostor za dve liberalni stranki premajhen. Socialni demokrati izgubljajo zaradi konkurence levo in desno od njih.
Tudi o tem niso govorili. Domala vsak govorec je podprl vsaj eno od stališč novega predsednika stranke, še preden jih je ta formuliral: treba je ukrepati, potrebujemo enotnost, za ideje socialdemokracije smo pripravljeni narediti vse, ne bomo več tiho, vrniti se moramo tja, kjer smo že bili. Delegati so v Matjažu Hanu našli junaka, ki naj socialdemokracijo obudi in v petih letih vrne na pota stare slave, niso pa si odgovorili na vprašanje, kaj je socialdemokracija danes. Zagotovo najbolj ilustrativen dokaz te programske in politične nedorečenosti stranke je bil potek kongresa samega: sprva je bilo predvideno, da bo kongres najprej določil prioritete volilnega programa SD za evropske volitve, potem pa naj bi izvolil novo vodstvo stranke. Zaradi praktičnih (!) razlogov – da se kongres zaradi volilnih opravil ne bi zavlekel pozno v noč – so dnevni red kongresa spremenili: najprej so šli v volitve, v vmesni napetosti zaradi preštevanja volilnih glasov pa so se namenili razpravljati o strankinem programu za evropske volitve. Kako je mogoče o strankinem volilnem programu razpravljati v pavzi, v času interregnuma?
Med štirimi stotnijami delegatov se ni našel niti eden, ki bi zastavil to vprašanje, čisto vsi so razumeli ta izšolani pragmatični pristop SD. Niso razumeli, da so problem politični poudarki njihove stranke. Tudi niso razumeli, da je bolj pomembno od tega, kdo bo predsednik, pomembno, kdo ali kaj so oni sami. Zato so si socialdemokrati v Unionski izvolili novega predsednika in mu deponirali svoje stare probleme. Han, prepoznan kot bolj operativen in bolj naš kot akademski Milan Brglez, zagotovo pa tudi tip politika za 21. zlajkano stoletje, popularen, enostaven in všečen, s temi svojimi lastnostmi stranki lahko pomaga. Lahko pa ji tudi dokončno odpomaga, če vsakič znova ne bo znal določiti, katera so edina prava pota socialdemokracije.
Delegat SD si v soboto zvečer na uvodno vprašanje ni mogel odgovoriti.
Preberite tudi: Novi predsednik Socialnih demokratov je Matjaž Han, Brgleza je premagal za vsega deset glasov
