Bellevue

Zgrajen v začetku dvajsetega stoletja je postal živahno središče družabnega življenja Ljubljančanov; restavracija in terasa sta bili priljubljeni postojanki za izletnike, parki so v poletnih mesecih oživeli z večernimi prireditvami, glasbo in plesom. Pred hotelom je v tridesetih letih nastopal prvi jazzovski orkester v Ljubljani, v kletnih prostorih so se zbirali glasbeniki in umetniki. Po denacionalizaciji se je zgradba selila iz enega v naslednje lastništvo in kljub številnim papirnatim obljubam obnove vsako leto bolj propadala, tudi zaradi povsem odsotnega interesa lastnikov, da bi ohranili vsaj to, kar je še ostalo. Del pomembne kulturne dediščine tega mesta se je pred očmi vseh spreminjal v nevarno ruševino, v kateri so pustošili vandali in iskali zatočišče odvisniki.

ljenje za obnovo in dozidavo dotrajanega in napol porušenega hotela v Tivoliju, je zadnji lastnik Izet Rastoder vendarle sporočil, da namerava začeti z deli. Kljub temu, da je že pred osmimi leti Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije zagotovil, da bo poskrbel za obnovo v izvirni obliki, je v zadnjih letih zgradbo, za katero so resnici na ljubo tudi strokovnjaki v številnih svojih mnenjih atestirali vse bolj slabo in nepopravljivo stanje, prepustil nadaljnjemu propadu. Najbrž z računico, da je vsaka obnova propadle stavbe neprimerno dražja kot gradnja nove, poslovnežem pa seveda ni mar za kulturno dediščino mesta; zanjo bi se morala brigati mestna oblast in pristojne državne ustanove. Hotela Bellevue že dolgo ni več mogoče obnoviti takšnega, kot je bil, tako varstveniki kulturne dediščine kot tudi mestna oblast pa bi se morali vprašati, kako odgovorno je kaj takega desetletja prepuščati propadu in se sprenevedati, da se ne da ničesar storiti. Še posebej če je celo mestni svet sam jeseni 2007 s podpisom sedanjega župana Bellevue razglasil za kulturni spomenik lokalnega pomena.