»Izredno vesel sem, da po daljšem času ponovno delam v Mladinskem gledališču, kjer se je na neki način pravzaprav začela moja mednarodna kariera in kjer se tudi zelo dobro razumem tako z igralci kot z vodstvom,« je pred premiero avtorskega projekta Inkubator, krstno ga bodo uprizorili v petek ob 19.30 v zgornji dvorani omenjene gledališke hiše, poudaril gledališki režiser Oliver Frljić. Danes po vsej Evropi prepoznavni ustvarjalec v slovenskem prostoru seveda ni neznan, saj je v prejšnjem desetletju prav tu zrežiral vrsto vidnih uprizoritev, med njimi kar nekaj takšnih, ki so dosegle tudi širši mednarodni uspeh, kot sta bili recimo v Mladinskem Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! (2010) ter koprodukcija Naše nasilje in vaše nasilje (2016), ali pa predstava 25.671 v Prešernovem gledališču Kranj (2013), v kateri je obravnaval tematiko izbrisanih.
S svojimi postavitvami, v katerih se je neposredno loteval nacionalizmov ter »narodnih svetinj«, pa oblastnih teženj katoliške cerkve in opustošenj, ki jih povzroča globalni kapitalizem, se je uveljavil kot eden redkih odkrito družbenokritičnih, če že ne kar »političnih« režiserjev v širšem prostoru. Za njim se je večkrat dvigoval prah, deležen je bil navdušenih odzivov, kritiških pohval, nagrad, a tudi ogorčenja, političnih pritiskov in očitkov, da mu gre le za poceni provokacijo; kot ravnatelj reškega HNK je dobival grožnje s smrtjo, na Poljskem pa so pred gledališči, kjer so igrali njegovo predstavo Kletev (2017), protestirali zagovorniki tako imenovanih »tradicionalnih vrednot«, manjkala nista niti medijski linč ter policijska preiskava. »Še zmeraj mislim, da se mora gledališče lotevati predvsem tistih tem, ki so iz takih ali drugačnih razlogov v neki družbi zamolčane ali celo namerno prezrte,« pravi Frljić.
Sočutje, ki ni za vsakogar
Iz tovrstnih izhodišč je nastala tudi predstava Inkubator, ki se želi na ozadju uničujoče vojne v Gazi ozreti na stanje družbe, v kateri živimo. »Uprizoritve o vojni v Gazi sem se hotel lotiti že v Nemčiji, vendar o tej temi tam pravzaprav ni mogoče zares govoriti,« razlaga. Izvorna točka projekta je bila slika nedelujočih inkubatorjev v bolnišnici Al Šifa, ki je zaradi bombardiranja ostala brez elektrike, in nedonošenih otročičkov, ki jih je osebje nagnetlo na kup, da bi se greli med seboj. »Ta podoba je v meni sprožila spomin na mojo sestro in brata, ki sta bila prav tako rojena prezgodaj in potrebovala inkubator, a tudi premišljevanje o krhkosti človeškega življenja – sploh v svetu, ki ga zaznamujejo vse bolj številne vojne. Prazni inkubatorji, ki ne morejo več služiti svojemu namenu, na neki način delujejo kot simbol surove resničnosti vojne, toda tudi brezčutnosti zahodnih držav, ki zgolj hladno opazujejo dogajanje v Gazi in ga na različnih ravneh celo omogočajo,« dodaja Frljić. »Brezbrižnost ob umiranju nedolžnih nakazuje na propadanje družbe, v kateri je vse manj človeškega; to je svet, kjer je vojna postala nekaj normalnega, enako kot odsotnost sočutja, in to je srhljivo.«
Kot pristavlja režiser, pa to ne pomeni, da je Inkubator nekakšna dokumentarna drama, bolj gre za »poetičen prenos« opisanih vsebin na oder, s katerim želijo čustveno izzvati gledalca ter ga iztrgati iz pasivne drže. »Uprizoritev smo razvijali kolektivno, vsak od sodelujočih je prispeval svoje ideje; na začetku smo proučevali različne dokumente, posnetke, besedila, tudi eseje, in na njihovi podlagi oblikovali raznovrstno koreografsko in dramsko gradivo,« pojasnjuje. »Pri tem pa smo se poskušali izogniti vsakršni patetiki – v tej predstavi namreč ne gre zgolj za moralno obsodbo, temveč tudi za iskanje ustreznega gledališkega jezika, primernega izbrani temi. Če želi gledališče ohranjati relevantnost, namreč ne more slediti vselej enakim kalupom in uveljavljenim formam, iskati mora oblike, ki bodo vsega vajenega gledalca pritegnile v problematiko uprizoritve. In mu pokazale tisto, česar drugje ne more videti.«
Dramaturg predstave Goran Injac, ki se mu postopoma že izteka mandat umetniškega vodje Mladinskega, je omenil, da so Inkubator sprva načrtovali kot mednarodno koprodukcijo, a se je izkazalo, da v številnih državah ni mogoče javno podvomiti v upravičenost vojne v Gazi, ponekod, kot na primer v Nemčiji, pa si zaradi vsakršne kritike izraelske politike takoj označen za antisemita. »To je nadvse zanimivo, saj nam govori o selektivnem sočutju, ki je danes stvar politične odločitve, ne pa osebne drže. Obenem pa je zaskrbljujoče, da se podobno dogaja tudi drugod, in Mladinsko je v resnici eno redkih evropskih gledališč, kjer lahko predstava tega tipa in s tako vsebino sploh nastane – in ki za takšno vrsto gledališča premore tudi primerno poučeno in sposobno igralsko zasedbo.« Nastopajo Lina Akif, Daša Doberšek, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef in Vito Weis, scenografijo je zasnoval Igor Pauška, kostumografijo pa Slavica Janošević.
