Na zaključni slovesnosti 60. festivala Borštnikovo srečanje, ki bo 15. junija, bo Borštnikov prstan, naše osrednje priznanje za igralsko umetnost, prejela Nataša Barbara Gračner. Ta odločitev seveda ni presenetljiva – za to ugledno igralko, katere umetniška pot se razteza skozi več kot tri desetletja ter vključuje izjemno raznovrsten in poglobljen opus vrhunskih vlog v gledališču, na filmu, radiu, navsezadnje tudi televiziji, je bilo namreč že kar dolgo jasno, da si bo nekega dne nadela ta prstan, vprašanje je bilo le, kdaj bo ta napočil.
Navsezadnje je Nataša Barbara Gračner sploh ena najizrazitejših osebnosti sodobnega slovenskega gledališča, vsaj do neke mere tudi filma, in kot je v utemeljitvi zapisala letošnja strokovna žirija, je tokratna dodelitev Borštnikovega prstana tudi poklon igralski veličini, ki z umetniško doslednostjo, emocionalno prepričljivostjo in miselno ostrino uteleša najvišje vrednote gledališke umetnosti – in katere delo ni zgolj »pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč tudi živa prisotnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu«.
»Kronologija umetniških presežkov«
Leta 1998 je postala članica ljubljanske Drame, kjer se je že s prvimi vlogami, kot so bile Lady Macbeth, Nastasja Filipovna v Korunovem Idiotu po Dostojevskem ali Mlada ženska v Nožih v kurah, uveljavila kot ena glavnih nosilk repertoarja, do danes pa je v tej hiši kot prvakinja odigrala še dolgo vrsto osrednjih dramskih likov, med njimi Katerino Ivanovno v Bratih Karamazovih ali pa baronico Castelli-Glembay v predstavi Gospoda Glembajevi, ki je obveljala za antologijsko: kritika jo je prepoznala kot dovršeno kombinacijo zadržanosti in eruptivne strasti, »umetniško artikulacijo ženske moči, ki iz tematike razpadanja družinske etike izlušči univerzalen psihološki komentar«; v zadnjih letih je med drugim navdušila kot Emmi v uprizoritvi Ali: Strah ti poje dušo ali kot Daša v Müllerjevem Cementu (obe v režiji Sebastijana Horvata). Vse te njene številne vloge po mnenju žirije tvorijo »kronologijo umetniških presežkov ne le znotraj osebnega opusa, temveč tudi v zgodovini slovenskega gledališča«.
Umetnica, ki presega okvire
Poleg odrske suverenosti, psihološke natančnosti in subtilne emocionalne razgibanosti je za Natašo Barbaro Gračner značilna tudi prepoznavna sposobnost »odrske ekonomije«, saj zmore le z drobno gesto, pogledom ali premorom ustvariti izrazito čustveno napetost; velja sicer za igralko izjemnega razpona, saj je prepričljiva tako v tragičnih kot komičnih vlogah, v klasičnih dramskih strukturah in v eksperimentalnih ali pa postdramskih uprizoritvah. Njena igralska metoda temelji na poglobljeni dramaturški analizi, organski čustveni odzivnosti in izjemnem občutku za ritem vloge, zaradi česar uspešno sobiva z zelo različnimi režijskimi poetikami, hkrati pa ostaja samosvoja umetnica, ki liku vselej vdihne notranjo logiko in zven, ki presega okvire režijske zasnove.
Zelo močan pečat je pustila tudi na filmu: omenimo le vlogi Carmen v istoimenskem filmu Metoda Pevca in Agate v Klopčičevem Triptihu Agate Schwarzkobler, ki sta ji v 90. letih preteklega stoletja že prinesli številna domača ter mednarodna priznanja, ali pa z vesno za najboljšo igralko nagrajeni vlogi v filmih Delo osvobaja in Ljubljana je ljubljena. Še daljši je seznam nagrad, ki jih je dobila v gledališču, med njimi je denimo kar osem Borštnikovih nagrad za igro, nagrada Staneta Severja, pa tudi nagrada Prešernovega sklada leta 2006. Skupno je odigrala več kot dvesto gledaliških, filmskih, televizijskih in radijskih vlog, ki so skoraj brez izjeme poglobljene značajske študije dramskih likov različnih provenienc. Poleg igralske dejavnosti se občasno loteva še gledališke režije, sicer pa se kot redna profesorica dramske igre in umetniške besede na akademiji obenem posveča tudi prihodnjim generacijam odrskih ustvarjalcev.
