Prvoosebna pripoved, ki se odvija v majhni portugalski vasici, je oblikovana kot nekakšen tok zavesti, ki se ne ustavlja pri linearni zgodbi, temveč se giblje med občutji, detajli iz vsakdanjega življenja in ostro artikuliranimi pozicijami do sveta. Homerjev svet ni preprosto idiličen surferski raj, ampak mikrokozmos globalnega kapitalizma, kjer se lokalni prebivalci vedno znova znajdejo na poraženi strani. Njegovo odraščanje zaznamujejo revščina, smrt očeta, pogledi turistov in fizična navezanost na ocean, ki je hkrati tolažba in nevarnost. »Surfanje je postalo fantazija o dvigu iz revščine,« pravi Homer. »Ampak nisem znal ali hotel zaživeti drugega lajfa. Znal sem samo surfati, ničesar drugega si nisem želel.«
Roman izstopa po jeziku, ki je poln pogovorne slovenščine. Avtorja odlikujeta natančno uho za ritmiko in poseben dar za izgradnjo atmosfere. Mlačnik gradi izpoved, ki zveni organsko, neposredno, včasih brutalno, a nikoli banalno. Posebej učinkovit je preplet refleksij o surfanju s filozofijo telesa in družbenega angažmaja: Homerjevi valovi niso samo naravni pojavi, ampak simboli eksistence, ki se ji ne da uiti. »Preden zvoziš val, moraš sprejeti usodo neizogibnega neuspeha.« S tem postane surfanje metafora življenja – prežetega z nevarnostjo, vzhičenjem, bolečino in hipnim olajšanjem.
Pripoved, ki se začne kot tok zavesti, se v drugem delu prevesi v presenetljiv zasuk. Homerjev glas se umakne, v ospredje pride Caetano Assunto – nekdanji policist, zdaj detektiv in učitelj surfanja – ki rekonstruira dogodke, povezane z nasiljem in izginotjem. Roman s tem subtilno zamenja pripovedno perspektivo in razširi fokus: iz osebne izpovedi preide v družbeno analizo in postopen razkroj skupnosti. Homer, ki je prej obvladoval tok besed, postane odsoten, morda celo mrtev – ostane le njegova zapuščina. V eni od refleksij Caetano pripomni: »Čeprav je bil surfer, je poznal morje. Ne le gladino – tudi to, kar je pod njo.«
Čeprav so Surferski dnevi v marsičem izjemno konsistenten roman, niso povsem imuni na nevarnost, ki jo nosi njegova zgradba. Slogovno nasičen monolog in dolgi pasusi lahko pri nekaterih bralcih vzbudijo občutek enoličnosti in dolgovezenja. Avtorjeva odločitev, da dolgo vztraja v notranjem svetu protagonista, pomeni tudi, da drugi liki (z izjemo Fresca) pogosto ostanejo v funkciji ozadja.
A ko se perspektiva premakne in protagonist postane Caetano, roman dobi dodatno dimenzijo in znova požene tok bralčevega zanimanja. V primerjavi z Mlačnikovim Otokom psov, ki je bil bolj razpršen v polifonijo glasov, so Surferski dnevi zadržano večglasni. Eden ključnih dosežkov je izgradnja mitologije o skupnosti. Fresco, karizmatični mentor, »ni nikomur prodal svojega cajta« – njegova etika postane simbol upora proti kapitalističnemu izžemanju telesa in prostora. Caetano, ki poskuša ponovno vzpostaviti red, je obenem prepozno zbujen varuh.
V Surferskih dnevih Mlačnik z natančnostjo in jezikovno silo razgrinja, kako globalni kapitalizem ne uničuje le prostorov in skupnosti, temveč tudi notranje svetove posameznikov. Surfanje, simbol svobode, narave in telesa, postane metafora za to, kar ostaja, ko izgine vse drugo – dom, služba, varnost, beseda. Homer ni heroj, je simptom časa, v katerem so mladi prisiljeni najti etiko tam, kjer je država odpovedala, in dostojanstvo tam, kjer ekonomija ponuja samo izčrpavanje. Roman s tem ne ponuja utehe, a natančno pokaže, kje boli. In to je v današnji literaturi bolj redko, kot bi si želeli.
