Tu pogosto obišče svojega prijatelja, dr. Janeza Drnovška. "Na temeljih medsebojnega spoštovanja in občudovanja se je med njima razvil prijateljski odnos in od takrat naprej se redno srečujeta. Dr. Drnovšek je ob enem takih srečanj privzel tudi nekaj jogijskih vaj," lahko preberemo na spletni strani Joge v vsakdanjem življenju. Predsednik Drnovšek pa ni edini, ki ga zanima joga - ta je postala v zadnjih desetletjih svetovni fenomen. Tudi po zaslugi Svamidžija, ki vodi eno najbolj uveljavljenih šol joge na zahodu.
Kaj je pravzaprav privedlo do tega, da se je ta azijska disciplina tako trdno ukoreninila v zahodnem svetu? Eden najbolj očitnih simptomov razvoja zahodne družbe je drastičen porast stresa in s stresom povezanih tegob, od zdravstvenih do psiholoških. Varovala tradicionalnih načinov življenja je že davno povozil čas, zahodna ponudba blažilcev stresa se je specializirala predvsem na hedonistične užitke, vezane na potrošništvo, ter na široko paleto terapevtskih obravnav. Marsikoga pa te možnosti in njihovi učinki ne zadovoljujejo, zato raje posegajo po vse bolj razširjeni tretji veji psihosocialnih stabilizatorjev, ki stremi po naravnem in celostnem življenju. Njeni privrženci ga vidijo v starih kulturah, predvsem azijskih.
Osemstopenjski sistem joge v vsakdanjem življenju, ki ga je vzpostavil Svamidži, privablja ljudi s celostno ponudbo. Ta obsega: skrb za zdravje, lepo, razgibano telo, psihološko ravnovesje, druženje s prijaznimi ljudmi, kanec eksotike, prehransko obogatitev, glasbeno popestritev, širšo družbeno ozaveščenost, možnost humanitarnega delovanja in možnost nadgrajevanja vsega skupaj z duhovnostjo. Človek se ustavi tam, kjer si želi, vzame, kar mu ustreza, in ne opusti svojega siceršnjega načina življenja, če mu to ne ustreza. Sistem je brez dvoma zgrajen po meri zahodnega človeka.
V tridesetih letih delovanja na zahodu je Svamidži vzpostavil močno infrastrukturo centrov joge v vsakdanjem življenju. Njegove knjige so prevedene v vse večje svetovne jezike. Skoraj vsak konec tedna vodi seminar kje drugje, po vseh kontinentih. Sam zanika, da gre za religiozno gibanje, ter poudarja, da pristna duhovnost presega religiozne okvirje. Nastopa predvsem kot glasnik miru, strpnosti, medverskega, medkulturnega in mednacionalnega sodelovanja, ekološke ozaveščenosti in izobraževanja.
Njegova svetost živi med Indijo in zahodnim svetom. V Indiji nastopa kot jogi, učitelj in vodi dobrodelne dejavnosti (gradnjo bolnišnic, namakalnih sistemov, izobraževalnih ustanov…). Prijatelje ima v samem vrhu indijske politike.
Veliko večino časa pa preživi v zahodnem svetu, kjer predava, vodi seminarje joge in ajurvede ter sodeluje na mirovnih srečanjih. Njegovo tukajšnje delovanje raste iz potreb slehernika, a ob tem počasi narašča število navez s politiki in gospodarstveniki. Pred petimi leti je ustanovil Svetovni mirovni vrh, vsakoletno medversko srečanje za mir (lani je bilo v Ljubljani), na katerega povabi predstavnike vseh religij in visoke državne predstavnike. Za vadbo joge v vsakdanjem življenju se je dogovoril tudi z Organizacijo združenih narodov v New Yorku. A kar so sprejeli uslužbenci OZN, očitno ne diši vsakomur. Bralcem Dnevnika je Svamidži morda ostal v spominu po "incidentu" na Hrvaškem. Pred dvema letoma se je na ministrstvu za šolstvo že dogovoril za uvedbo joge v šole, a je izvedbo tik pred zdajci preprečil odpor tamkajšnje rimskokatoliške cerkve, ki v njegovi pobudi ni videla sproščujoče razbremenitve za učitelje in učence, pač pa "indoktrinacijo" v nam tuje kulte.