Sicer pa vprašajte, kaj si o tem mislijo tisti, ki jim je poleti lani podrlo hiše. Ali pa vprašajte sadjarje, ki se borijo z vse pogostejšimi spomladanskimi pozebami. Sprašujem se, kako sploh preživiš, če dve ali tri leta nimaš pridelka ali pa ga je tako malo, da ne pokriješ niti stroškov. Morda s pomočjo države? (Tiste države, po kateri mnogi pljuvajo, ker je predraga in sploh odveč? Ko pa nam gre za nohte, jo kličemo na pomoč!) A ko je treba nekaj narediti v smeri, ki bi nam morda malo omilila posledice segrevanja ozračja, to pa ne! Boli! Spreminjanje utečenega načina življenja je seveda neprijetno. Navada je železna srajca, imamo že star ljudski pregovor v tej smeri. Obnašamo se kot otroci. Ko se odločamo o tem, kaj bomo ukrenili, kje bomo začeli, začnemo takoj vpiti in se prerekati, kdo bo začel prvi, namesto da bi se spraševali, kaj lahko vsak naredi za skupne učinke, in če to lahko naredi, bi pač moral. Če imamo seveda iskren namen nekaj storiti za to.
A bojim se, da je vse skupaj le na deklarativni ravni in da globoko v sebi samo čakamo. Če nas ne udari po glavi, se ne premaknemo. Kjer živim, na Ljubljanskem barju, zelo verjetno ne more priti do hudourniških poplav, ki bi mi zrušile domovanje. Lahko pa mi toča stolče avto, veter odkrije streho. Svojih češenj nisem jedel že vsaj tri leta. Seveda nisem odvisen od lastne pridelave hrane, a to pomeni, da nekdo, ki od tega živi, tudi ni mogel toliko pridelati, da bi prehranil med drugim tudi mene. Ampak tako razmišljanje je za večino očitno že preveč. Lastna rit je največ, kar vidijo. Človeška družba postaja vse bolj individualizirana, nismo več skupnost, ampak mnogi posamezniki, vsaj po načinu razmišljanja. Ko gre za podnebne spremembe, je zagotovo tako.
Zeleni prehod je (bo?) seveda boleč. Prav bi bilo, da bi se ta bolečina prerazporedila in da bi jo vsak občutil malo, ne pa da bi nekatere bolelo za vse. Kako to storiti, je vprašanje za genije. A ker je genijev malo, se bomo morali zadovoljiti z nepopolnimi rešitvami, ki jih bomo sproti popravljali. Če pa jih sploh ne bomo začeli, tudi popravljati ne bomo imeli česa.
