Imel sem občutek, da mi nekaj razkriva. Hitrost. Praznine v lastnem razmišljanju. Slabo zastavljena vprašanja. Povprečne formulacije. Včasih tudi intelektualno lenobo. Morda je prav v tem razlog, zakaj je razprava o rabi umetne inteligence pri delu tako napeta. Ne zato, ker bi tehnologija že množično nadomeščala ljudi, temveč zato, ker nas sooča z nečim bolj neprijetnim: pokaže nam, kateri del našega dela je v resnici rutinski, ponovljiv in zamenljiv. Veliko lažje je govoriti o izgubljenih delovnih mestih kot o izgubljeni potrebi po naporu. Umetna inteligenca danes ne odnaša celotnih poklicev. Posega v naloge. V drobne segmente dela, ki smo jih morda leta opravljali skoraj avtomatsko; analize, povzetke, prve osnutke, preverjanje podatkov, administrativne procese. In ko ti deli izginejo ali se skrajšajo, ostane tisti del dela, kjer ni več obrazca in kjer se ni mogoče skriti za postopek.
To pa je težji del. Rutina je udobna. Predvidljivost je udobna. In prav v tej udobnosti se pogosto naseli povprečnost. Ko tehnologija prevzame rutino, nas potisne tja, kjer ni več dovolj samo znati, ampak je treba razumeti. Ni več dovolj reproducirati, ampak je treba presoditi. Ni več dovolj slediti postopku, ampak je treba prevzeti odgovornost za rezultat. Zato se razprava o umetni inteligenci v resnici dotika spremembe vloge. Gre za pripravljenost opustiti del dela, ki nam je dajal občutek varnosti. Ko algoritmi napišejo prvi osnutek ali obdelajo podatke hitreje kot mi, se spremeni merilo strokovnosti. Težišče se premakne k jasnosti misli, sposobnosti postavljanja vprašanj in razumevanju konteksta.
Prav tu se pokaže, da vprašanje umetne inteligence sploh ni tehnično, ampak razvojno. Od zaposlenih zahteva nekaj, kar je bilo dolgo odloženo: dejansko učenje. Ne formalno zbiranje certifikatov, temveč sposobnost kritične presoje, nadgrajevanja idej in etične odgovornosti. Algoritem lahko ponudi rešitev. Človek mora presoditi, ali je rešitev smiselna, pravična in dolgoročno vzdržna. Organizacije se bodo na to odzvale različno. Nekatere bodo umetno inteligenco uporabile predvsem za merjenje, optimizacijo in nadzor. Drugje bo postala orodje za razbremenitev in razvoj zaposlenih. Razlika ne bo v tehnologiji, temveč v kulturi. V tem, ali vodstva od zaposlenih pričakujejo zgolj učinkovitost ali tudi razmislek.
Strah pred umetno inteligenco je pogosto strah pred tem, da delo postane bolj transparentno. Ko izginejo rutinske naloge, izgine tudi plast, za katero se je bilo mogoče skriti. V ospredje pridejo način razmišljanja, širina pogleda, sposobnost povezovanja idej. Takrat postane jasno, kdo ustvarja dodano vrednost in kdo je bil predvsem del ustaljenega procesa. Služb nam ne bo vzela tehnologija. Vzela nam jih bo brezbrižnost do kakovosti. Ko razmislek prepustimo algoritmu in si oddahnemo, ker je naloga zaključena hitreje, smo naredili prvi korak k lastni zamenljivosti. x
Jure Andolšek je član katedre za menedžment in organizacijo ekonomske fakultete v Ljubljani. Članek je del serije razmislekov, ki so objavljeni na spletni strani dnevnik.si. V njih raziskovalci Univerze v Ljubljani razčlenjujejo izzive sodobnega dela, podprte z izsledki mednarodnega raziskovalnega projekta GETM4 (Global Entrepreneurial Talent Management 4).