A resnična slika novega sveta dela je precej bolj protislovna. Vsaka nova aplikacija ali pametni sistem sproža tudi večno vprašanje: napredek za koga?
Za bliščem platform, aplikacij in umetne inteligence vse pogosteje najdemo razdrobljeno delo, večji nadzor, več negotovosti in manj vpliva delavcev na lastne delovne pogoje. Kar se je bilo še pred kratkim videti kot specifičen segment trga dela, omejen na voznike, dostavljavce in občasna spletna opravila, postaja zdaj splošni model organizacije dela. Logika platform prodira v trgovino na drobno, logistiko, proizvodnjo, bančništvo, različne storitve in številne druge dejavnosti.
To pomeni, da se delo vse bolj razčlenjuje na manjše naloge, ki jih je mogoče natančno meriti, primerjati in oceniti. Čas se meri do sekunde natančno, uspešnost se ocenjuje v realnem času, odločanje pa se prenese na digitalne sisteme. Delavci vse pogosteje nimajo več opravka z nadrejenim človekom, ampak z aplikacijo, programom ali algoritmom. Sistem določa tempo dela, dodeljuje naloge, beleži odmore, spremlja gibanje, ocenjuje uspešnost in včasih celo odloča, kdo bo sploh dobil delo.
Navzven se vse to pogosto predstavlja kot učinkovitejša organizacija. V resnici pa takšna ureditev pogosto pomeni predvsem izgubo avtonomije. Delavec ne pozna meril, po katerih ga sistem ocenjuje, ne razume, kako se sprejemajo odločitve, ki vplivajo na njegov dohodek ali prihodnost, in se težko pritoži, ker ni vidne osebe, odgovorne za odločitev. Algoritem ni le orodje, ki pomaga pri delu. Vse bolj usmerja, nadzoruje in disciplinira delavce.
Česa nas UI osvobaja?
Eden največjih mitov digitalne dobe je, da nas umetna inteligenca osvobaja dela -da vse manj ljudi dela, ker nas nadomešča pametna tehnologija. V resnici pa velik del avtomatizacije temelji prav na delu množice ljudi, ki opravljajo drobna, monotona in pogosto slabo plačana opravila. Nekdo mora označevati podatke, razvrščati slike, preverjati vsebino in sisteme učiti, kaj je prav in kaj narobe. Bolj »pametna« se zdi tehnologija, lažje je pozabiti, da za njo stoji ogromna količina človeškega dela. To delo pogosto opravljajo delavke in delavci razpršeni po vsem svetu, brez stabilnih pogodb, brez zagotovljenega plačila in brez osnovne socialne zaščite.
Nova logika dela spreminja ne le delovni proces, temveč tudi kakovost življenja. Fleksibilnost, ki se tako pogosto predstavlja kot prednost digitalnega gospodarstva, ima dve plati. Za nekatere resnično pomeni večjo svobodo pri usklajevanju dela in zasebnega življenja. Za mnoge druge pa pomeni predvsem, da morajo biti ves čas na voljo, sami nositi tveganje izgube delovnega mesta, ne morejo napovedati svojega dohodka in težje načrtujejo prihodnost. Meja med delom in prostim časom se zabrisuje, delovni dan se podaljšuje, odgovornost za preživetje pa se prenaša na posameznika.
Hkrati se uveljavlja predstava, da delavec ni več delavec, ampak podjetnik, ki trži samega sebe. Tako postane njegova negotovost predstavljena skoraj kot osebna izbira, ne pa kot posledica gospodarskega modela. Če ni dela, je to krivda posameznika, ker ni dovolj prilagodljiv, dovolj hiter ali dovolj konkurenčen. Takšna logika uniči občutek skupnega položaja med ljudmi, ki delajo v podobnih razmerah. Namesto solidarnosti krepi osamljenost; namesto kolektivnih pogajanj spodbuja individualni boj vseh proti vsem.
Gre za vprašanje moči
A digitalna preobrazba gre še dlje. Ne spreminja le delovnega mesta, temveč tudi odnos med ljudmi in tehnologijo. Senzorji, pametna očala, sledilniki, aplikacije in sistemi umetne inteligence postajajo del vsakdanjega delovnega okolja. Ljudje delajo ob strojih, v njihovem ritmu in vse bolj pod njihovim nadzorom. To sproža pomembno vprašanje: ali bomo prihodnost videli kot vse tesnejše prilagajanje ljudi zahtevam tehničnega sistema ali kot priložnost za uporabo tehnologije za bolj humano, varno in smiselno delo?
Digitalizacija in algoritmizacija dela zato ni zgolj tehnološko vprašanje. Je vprašanje moči. Kdor nadzira platforme, podatke in algoritme, nadzira tudi tempo, pogoje in vrednost dela. V takšnem sistemu se bogastvo in vpliv koncentrirata na vrhu, medtem ko se negotovost širi na dnu. Prav zato je nevarno verjeti, da bo trg sam po sebi zagotovil pravičnejši razvoj. Brez pravil, brez nadzora in brez organiziranih delavcev lahko nove tehnologije zelo hitro postanejo predvsem orodje za zniževanje cene delovne sile, strožji nadzor nad delavci in lažje izogibanje odgovornosti managementa.
To pa ne pomeni, da je takšna prihodnost neizogibna. Oblike upora se pojavljajo tudi znotraj digitalnega gospodarstva. Delavci se organizirajo, opozarjajo na netransparentna pravila, zahtevajo priznanje delavskih pravic in postavljajo vprašanje, kdo ima pravico odločati o podatkih, ocenah in algoritmih, ki usmerjajo njihovo delo. Oblikuje se nova zakonodaja, ki zahteva večjo preglednost pri delovanju platformnih podjetij in algoritmičnem nadzoru nad človeškim delom. Poleg tega se pojavljajo zamisli o drugačnih platformnih podjetjih, ki ne temeljijo na izkoriščanju in nadzoru, temveč na sodelovanju, skupni lastnini in pravičnejši porazdelitvi koristi med delavci na platformah.
Ključno vprašanje našega časa torej ni, ali bomo uporabljali več nove tehnologije. To je gotovo. Vprašanje je, kakšen družbeni red bomo z njo zgradili. Ali bomo sprejeli svet, v katerem mnogi ljudje vse bolj sledijo ritmu sistema, ki ga ne razumejo in ne morejo nadzorovati? Ali pa bomo vztrajali, da mora tehnologija služiti ljudem in boljši družbi? Odgovor na to vprašanje določa ne le prihodnost dela, temveč tudi prihodnost dostojnega življenja.