Spomnim se, da smo se v osnovni šoli smo se igrali igrico: z levo roko si se “tapkal” po glavi, z desno pa božal po trebuhu s krožnimi gibi. Najprej si vsak gib naredil samo z eno roko, potem pa si moral priklopiti še drugo in se hkrati božati in tapkati. To je zahtevalo osredotočenost in takoj, ko si postal malo preveč prepričan v svoje sposobnosti, si se božal tudi po glavi ali tapkal po trebuhu.
Takrat se mi je zdelo, da smo pač nerodni. V resnici pa smo bili čisto normalni. Tako namreč delujejo naši možgani.
Hobotnica ima devet možganov. Glavne v glavi in manjše v vsaki od osmih lovk. Vsaka lovka lahko samostojno tipa, okuša in se odloča, medtem ko center počne nekaj tretjega. Hobotnica bi se torej lahko hkrati tapkala po glavi, božala po trebuhu, odgovarjala na maile in mešala rižoto. Mi ne. Ljudje imamo ene možgane in ti možgani imajo en center pozornosti. Ko se nam zdi, da počnemo dve stvari hkrati, v resnici samo zelo hitro preskakujemo med njima – in vsak preskok nekaj stane.
Ženske niso boljše v multitaskingu
Nekaj časa je veljal mit, da ženske znamo multitaskati, moški pa ne. Raziskave ne najdejo bistvenih razlik med spoloma – slabi smo v tem vsi, samo nekateri to počnemo z več nevarne samozavesti. Multitasking namreč sploh ne obstaja; obstaja le preskakovanje med nalogami. In psihologija ima za to, kar ostane za nami ob vsakem preskoku, celo lep izraz: ostanek pozornosti. Del glave namreč še vedno visi pri prejšnji nalogi, medtem ko se že pretvarjamo, da delamo novo.
Zdaj pa v to enačbo dodajmo še sodobno pisarno.
Sedim za računalnikom, končno padem v delo. Tisto stanje, ko čas izgine in stvari stečejo – v literaturi mu rečemo zanos in je eno najbolj dragocenih stanj, kar jih premore delovni dan. Potem pa: umetni inteligenci naročim nalogo in medtem ko ta »razmišlja«, tistih dvajset sekund seveda ne bom kar sedela. Pogledam na telefon. Samo na hitro. Dve Instagram obvestili, eno obvestilo z aplikacije, ki sem jo nazadnje odprla leta 2025, in sporočilo v skupini, ki me ne zadeva. Nazaj k delu – samo kje sem že bila?
Orodja so hitrejša, mi pa v kaousu
Raziskovalci so izmerili, da po prekinitvi potrebujemo približno dvajset minut, da se v celoti vrnemo k prvotni nalogi. Dvajset minut. Zdaj pa preštejte, kolikokrat na dan vas kaj prekine. Vsako obvestilo je majhna, vljudna kraja – ne vzame vam le sekunde, ko pogledate, vzame vam vso pot nazaj. Tega seveda ne opazimo takoj. Zdi se nam, da se hitro vrnemo nazaj v nalogo, ampak naši možgani potrebujejo ves ta čas, da preidejo na isto raven. Ironija je popolna: obdani smo s tehnologijo, ki naj bi nam prihranila čas, in prav ta tehnologija nam ga po koščkih odnaša. Orodja so vse hitrejša, mi pa vse bolj raztreseni.
V naših raziskavah dela merimo, kako se zaposleni čez dan izčrpavamo. In vse več kaže, da nas ne utrudi le količina dela, temveč tudi njegova razdrobljenost. Dan, razsekan na petminutne koščke, je naporen tudi takrat, ko na papirju nismo naredili nič težkega. Se vam kdaj zgodi, da cel dal “bezljate” po pisarni, ko pa se želite odpraviti domov, vam pa v glavi odmeva: “Danes nisem prav nič naredila”? Možgani plačujejo davek na vsak preskok in zvečer se čudimo, zakaj smo tako prazni, čeprav “nismo nič naredili”.
Kaj torej lahko naredimo? Nič revolucionarnega, pravzaprav. Zveni skoraj žaljivo preprosto, ampak naši možgani so bili narejeni za svet, v katerem te je naenkrat skrbel en sam šum v grmovju, ne pa sedemnajst zavihkov. Dan si lahko razporedimo tako, da ima mail (in Teamsi, Slacki, in “vstavi svojega odžiralca energije”) svoj čas – recimo dvakrat, trikrat ali štirikrat na dan, v bloku, ko odgovorimo na vse hkrati – in da ima globoko delo svojega, brez obvestil, s telefonom v drugi sobi. Ne zato, ker bi bili šibki, ampak zato, ker je pozornost omejena dobrina, in kdor ji ne določi lastnika, jo bo razdal prvemu, ki zapiska.