Kot odgovor na vse več prazne, slabe in skoraj že strupene hrane na policah trgovin se vse več ljudi posveča izbiri ekološko in biološko predelane hrane. S tem ni nič narobe, vse dokler zdravo prehranjevanje ne narekuje našega vsega življenja. Ortoreksijo nervozo je pred sedemnajstimi leti prvi opisal dr. Steven Bratman. Opredelil jo je kot patološko obsedenost z zdravo in biološko čisto hrano, ki vodi do izrazitih prehranskih omejevanj.
Asist. dr. Karin Sernec, vodja enote za motnje hranjenja iz Psihiatrične bolnišnice Ljubljana, je pojasnila, da tako kot anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje tudi ortoreksija spada v skupino motenj hranjenja, ki sodijo med duševne motnje, saj se kažejo s telesnimi simptomi, ki so odraz globoke čustvene stiske.
V ozadju nizka samopodoba in samospoštovanje
Ključna razlika med ortoreksijo nervozo in drugimi klasičnimi oblikami motenj hranjenja je, da osebe z ortoreksijo nimajo motene telesne sheme. »Osebe z anoreksijo, tudi ko so že izrazito podhranjene, menijo, da so debele. Tega pri ortoreksiji ni – ne shujšajo zato, ker bi mislile, da so debele, temveč ker si ne dovolijo jesti skoraj nobene hrane, ker ne vedo, kaj je v njej,« je pojasnila Sernečeva in opozorila, da je končna slika osebe z ortoreksijo zelo podobna tisti z anoreksijo.
Za vsemi motnjami hranjenja stojijo nizko samospoštovanje, slaba samopodoba in globalno nezadovoljstvo s samim seboj. Ana Ziherl, vodja programa za motnje hranjenja v društvu Ženska svetovalnica, pravi, da je ta motnja povezana tudi z občutkom pomanjkanja nadzora. »S hrano želijo vzpostaviti nadzor in zamaskirati neprijetne občutke iz preteklosti.«
Iskanje vzrokov za pojav katere koli motnje hranjenja ni enoznačno. Gre za seštevek več vzrokov, ki jih lahko, tako Sernečeva, razdelimo v tri skupine. Prvi so biološko-genetski, kamor spadajo osebnostne značilnosti, kot so pridnost, perfekcionizem, rigidnost, storilnost in potreba po pohvalah. Druga skupina vzrokov za motnje hranjenja so socio-kulturni, kamor uvrščamo izrazito spremenjeno podobo in vlogo moškega in ženske. Vprašanje na mestu je, ali so lahko mediji s posredovanjem podob idealnih moških in žensk krivec za pojav ortoreksije. »Ne. Mediji nikoli niso izoliran krivec, so pa dodaten dejavnik tveganja,« je prepričana asist. dr. Sernečeva. Zadnja, tretja skupina so družinski vzroki. Sem spadajo tako kronične telesne in duševne bolezni staršev, neustrezno starševstvo in partnerstvo.
Ziherlova pravi, da imajo težave z ortoreksijo predvsem mlade, uspešne in inteligentne ženske, čeprav tako kot pri drugih motnjah hranjenja zbolevajo za ortoreksijo tudi moški. Po izkušnjah asist. dr. Sernečeve so te osebe imele pogosto v preteklosti že težave z motnjami hranjenja.
Najprej na medene tedne
Vse motnje hranjenja potekajo v dveh fazah. Sprva nastopi faza medenih tednov, ko ima bolnik od bolezni več koristi kot škode, traja pa lahko – sploh pri ortoreksiji – tudi več let. Pri ortoreksiji se oseba zaradi zdravega načina prehranjevanja začne v svojem telesu dobro počutiti, ker dobi občutek nadzora. Sernečeva pojasnjuje, da je terapevtsko zdravljenje v tem stanju nemogoče, saj ne vidijo potrebe po zdravljenju. Za prvi stadij ortoreksije je značilno, da skušajo osebe svojo okolico prepričati o enakem načinu prehranjevanja. Specifično za ortoreksijo je tudi, da pri nekaterih prva faza sploh ne preide v drugo in, kot pravi asist. dr. Sernečeva, je na tem mestu potem tudi diagnoza vprašljiva.
Za medenimi tedni sledi faza dekompenzacije, kjer je škoda bolezni večja od njene koristi. Osebe z ortoreksijo se v tem stadiju začnejo slabo počutiti, saj so preveč shujšale, nimajo energije, kot pojasnjuje Sernečeva, pa se pojavijo tudi depresije, labilno čustvovanje, še slabša samopodoba, nižje samospoštovanje in popolna izguba socialnih stikov. Slednje je po besedah Ziherlove za ortoreksijo zelo značilno, saj se tisti, ki imajo težave s tem, odrečejo vsem socialnim stikom. »Prijateljem pogosto lažejo, da nimajo časa, v resnici pa ne želijo z njimi v restavracijo, saj nočejo jesti tiste hrane.« Pozneje tudi preobremenjenost z načinom priprave hrane jemlje večino časa, tako da človek počasi izgublja stik z zunanjim svetom.
Kot pravi Sernečeva, se nekje na tej točki odločijo poiskati pomoč. Zdravljenje ortoreksije sprva poteka z rednimi obiski psihoterapevta, če pa se v pol leta stanje ne izboljša, sledi hospitalna obravnava. Zdravljenje ortoreksije traja v povprečju tri do šest let.
Da se trudimo jesti zdravo, je pravilno in s tem ni popolnoma nič narobe, dodaja naša sogovornica, a »pri ortoreksiji gre za obsedenost. Obsedenost s čimer koli pa je bolezen in pušča za sabo negativne posledice.« Pomeni stalno preobremenjenost z mislimi, kaj bom jedel, kje bom jedel, ali je hrana zdrava, je primerno pridelana oziroma pripravljena, kakšne nezdrave dodatke vsebuje. Ko preobremenjenost z zdravo prehrano pušča hude telesne posledice in vpliva na človekovo socialno življenje, enostavno ni več zdrava.