Ljudstvo proti oblastnikom

Krampaj in molči

Vse to je Sarajevo, ki je pred dnevi gorelo. Protestniki so zažgali poslopje predsedstva BiH in državnega arhiva ter stavbo, v kateri je sedež občine Center in vlade kantona Sarajevo. »Morda bo na pogorišču kaj dela za nas,« upa eden od čakajočih na Čaršiji, zavistno pogleda belega mercedesa, ki ustavi pred nama, in si zamrmra v brado: »V kakšnem avtu se vozi, jaz pa nimam ne za kruh ne za čevlje. Še med vojno smo, s puško na rami, bolje živeli.«

Na sarajevskem trgu Alije Izetbegovića se vsak dan zberejo ulični šahisti. Po dva premikata plastične figure, nekaj deset jih s sočnimi komentarji spremlja njuno igro. Redno prihaja tudi kuhar, ki se je v Sarajevo priselil pred petdesetimi leti, iz Makedonije. Med vojno v BiH je dvakrat za las ušel smrti. Enkrat na tržnici Markale, kjer je pred natanko dvema desetletjema granata, poslana s Trebevića, ubila 68 in ranila 144 ljudi, drugič sredi mesta, čakajoč na kruh. »Stal sem v koloni pred kamionom, ko mi je neki vojak rekel: Pojdi, nima smisla čakati. Dvesto petdeset vas je, pa le dvajset štruc kruha. Ko sem se oddaljil, je počilo. Vsi so bili mrtvi,« se spominja naš makedonski sogovornik, ki šahiste le opazuje, sam nikoli ne igra. Kako to? »Ker nimam denarja za kavo in posedanje po bifejih, pridem pač sem, da mine čas,« odvrne. Povprašamo ga tudi o tem, kako gleda na nasilne proteste, ki so zajeli Bosno, a ničesar ne izvlečemo iz njega: »Ne ukvarjam se s politiko, niti z demonstracijami. Učili so me: krampaj in molči. In tega načela se držim.«

Napetost in gnev, ki so ju demonstranti dan prej sprostili s požiganjem objektov, v katerih domujejo politiki, z uničevanjem avtomobilov, tramvajskih postaj, kioskov, bankomatov, telefonskih govorilnic..., je bilo čutiti tudi med na videz mirnimi šahisti. V lase so si skočili v hipu, ko je eden od njih – bivši poslanec – proti enemu od gledalcev – profesorju teologije – zabrisal plastičnega kmeta. Razjezil ga je, ker naj bi njegovemu tekmecu šestkrat prišepnil, katero figuro naj premakne. Vsi so vzeli v bran profesorja in planili na bivšega politika, ga zmerjali s primitivcem, zdraharjem in ga nagnali domov.

V Bosni in Hercegovini je politik že lep čas najbolj osovraženi poklic. Resnici na ljubo tudi eden najbolj množičnih in najbolje plačanih, kar ob daytonski ureditvi države, ki velja od podpisa daytonskega sporazuma novembra 1995, s katerim se je končala vojna v Bosni, ne preseneča. Dr. Miodrag Živanović, filozof, esejist in profesor na filozofski fakulteti v Banjaluki, ki je središče Republike srbske, navrže nekaj cvetk, ki so posledica daytonske Bosne. Opozarja, da zaradi anahronistične zakonodaje zahtev demonstrantov po takojšnjem odstopu aktualnih vlad in oblikovanju tehničnih, sestavljenih iz strokovnjakov, formalnopravno sploh ni mogoče izpolniti. »V ustavi BiH ni instituta predčasnih volitev. Niso predvidene, zato jih tudi ni v volilni zakonodaji. To je nadrealizem, italijanski filmski režiser Federico Fellini je bil amater, veste.« Je pa zato v daytonski ustavi zapisano, da plač funkcionarjem v BiH, torej tistim, ki opravljajo javne politične funkcije, ni dovoljeno nižati. »To je edina ustava na planetu Zemlja, v kateri piše kaj takega. To je delo Američanov in tega noče nihče spremeniti,« se čudi prof. Živanović.

En profesor – 70 predmetov

BiH ima kar štirinajst parlamentov in štirinajst vlad, vsaka vlada ima najmanj deset ministrstev... (Si ob tragikomičnem trimesečnem iskanju vsega dveh novih ministrov lahko predstavljamo Slovenijo s 140 ministrstvi?!) Miodrag Živanović nam takole opiše upravno delitev BiH: »Imamo 13,5 države: deset kantonov, dve politični entiteti – Federacijo BiH in Republiko srbsko – distrikt Brčko in polovično državo, katere državni organi delujejo polovičarsko. Dokler se to ne spremeni, ni mogoče ničesar doseči.« Delitev BiH na federacijo in Republiko srbsko je po njegovih besedah rezultat vojnega dogajanja. To je umetna, ne naravna delitev. »Tako majhna država, kot je Bosna, bi morala biti razdeljena regionalno: na severozahodno Bosno s središčem v Banjaluki, severovzhodno s središčem v Tuzli, osrednjo s središčem v Sarajevu in le eno Hercegovino. Trenutna organiziranost države pa je popolnoma nefunkcionalna, da tega, kako draga je, sploh ne omenjam,« pravi dr. Živanović, ki je prepričan, da je v tej »psihiatrični kliniki«, kot imenuje Bosno, nujno zdravljenje: »Obstajajo hude bolezni, kot so politični avtizem, inverzija sistema vrednot... A je težava, ker se ne ve, kdo je zdravnik in kdo pacient.«

Nad bosensko-hercegovskimi oblastniki je ogorčen tudi sociolog in politični analitik dr. Esad Bajtal, ki velja za enega vodilnih in najbolj cenjenih intelektualcev v državi, a zanj kljub temu in kljub doktoratu znanosti ni prostora na nobeni fakulteti. »Dokler bom tako kritičen, kot sem, službe ne bo. Preživljam se s pisanjem knjig in strokovnih člankov. Od desetih knjig, ki so izšle doslej, sem dobil honorar le za eno, in napisati moram deset strokovnih člankov, da mi enega ali dva plačajo. Zamislite si, kako hudo je šele tistim, ki nimajo takšnega družbenega položaja in niso izobraženi,« meni Bajtal.

Toda temeljna pravica vsakega človeka je po njegovem živeti in imeti možnost delati ter zaslužiti, kot je povsod v civiliziranem svetu. »V Nemčiji, Franciji, Skandinaviji... lahko tudi nepismeni Bosanci zaslužijo za dostojno življenje, zakaj tega ne morejo doma, ne vem. Vem samo to, da v BiH narašča delež samomorov in da ljudje v poslovilnih pismih sporočajo, da so se za to dejanje odločili, ker ne morejo vračati dolgov in ker nimajo od česa živeti,« nam strašljive razmere v Bosni opiše dr. Bajtal in doda: »Pred dnevi smo lahko prebrali, da neki profesor v Brčkem predava 70 predmetov. Ste me slišali? 70! Drugi jih predava 56. Tisti, ki redno predavajo po osem pa tja do 15 predmetov in skačejo od fakultete do fakultete po Bosni, včasih ne vedo več, ali so v Zenici, Travniku ali Brčkem. Takih je, kolikor hočete, potem pa govorijo: ni profesorjev. To je slika Bosne. In kaj lahko storim jaz kot posameznik, ki nisem strankarski človek?!«

Revščina je produkt neke vladavine

Dr. Bajtal obžaluje, ker na protestih po Bosni za zdaj še ni kritične mase, saj je to po njegovem edina možnost, da bo kakšen učinek. »Par sto tisoč tistih, ki so ogroženi, bi moralo priti. V BiH, ki ima po uradnih podatkih okoli 3,8 milijona prebivalcev, 700.000 ljudi živi pod mejo revščine, 50 odstotkov na njeni meji, 550.000 je brezposelnih, preostalih 500.000, ki delajo, pa ima najbolj mizerne plače v regiji. BiH ima najmanjšo kupno moč v Evropi. Nekatere tuje raziskave so pokazale, da je to 13. najrevnejša država na svetu. Toda naša kriza ni produkt naše revščine, temveč je naša revščina produkt neke vladavine. V tem trenutku imamo 85 ljudi, ki razpolagajo z devetimi milijardami dolarjev bogastva, zato si lahko kupijo vsake volitve. BiH je torej bogata država, a so jo oblastniki naredili revno oziroma iz svojih državljanov naredili reveže. Oropali so jih, zdaj pa hočejo, da se nihče ne pritožuje, da narod preprosto molči. Ljudstvo ima torej pravico biti lačno, nima pa pravice povedati na glas, da je lačno. Ne, tako se vladati ne sme!« je odločen Esad Bajtal.

O tem, zakaj so se protesti najprej začeli v Tuzli, bi bilo po njegovem treba opraviti sociološko raziskavo, domneva pa, da zato, ker gre za delavsko mesto z uporniško zgodovino (husinska vstaja) in z rudarsko delavsko zavestjo, ki v sebi še nosi neko inercijo pretekle ideologije in pripravljenosti, da, če ne gre drugače, bremena s sebe odvrže z uporom. »Najverjetneje je šlo v Tuzli za delavski odziv, za poskus, da prebijejo led in končno nekdo začne resnejši upor v nasprotju z dosedanjimi dolgoletnimi mirnimi protesti, ki niso dali nobenega rezultata, razen praznih obljub,« meni Bajtal.

Če ne bi bilo humanitarne pomoči, bi jedli listje

Da mirni protesti v BiH ne pripeljejo daleč, so na lastni koži okusili tudi delavci tuzelske Dite. Ta nekdanji jugoslovanski tovarniški velikan, proizvajalec čistil, je preživel vojno vihro, ni pa preživel tajkunov. Ko se ga je leta 2005 s sporno privatizacijo polastil eden od njih, je šlo samo navzdol. Plače so začele zamujati, potem jih ni bilo več. Delavci so nanje potrpežljivo čakali dvanajst mesecev, šele lansko poletje so začeli stavkati. Tovarna je danes zaprta, sto nekdanjih delavcev pa jo (brezplačno) straži 24 ur na dan, da ne bi kdo iz nje pokradel še strojev in tovornjakov. Pri tem sta jim v pomoč potepuška psa, ki na daleč zaznata prihod morebitnega nezaželenega obiskovalca in jih opozorita nanj.

»Delavci od lanskega junija na lastno pobudo prihajamo sem in čuvamo tovarniški kompleks. Želimo ga ohraniti za naše otroke, da bi lahko proizvodnja prej ali slej spet stekla,« je optimistična inženirka kemijske tehnologije, ki je nekoč zasedala visok položaj v Diti, zdaj pa v njej brezplačno opravlja vlogo občasne varnostnice. Delodajalec jim je dolžan 30 plač, živijo od človekoljubne pomoči tistih redkih v Tuzli, ki še imajo službe. Ravno v času, ko smo bili tam, so jim jo pripeljali: vsakemu po eno 25-kilogramsko vrečo moke, dva litra olja… »To so nam podarili zaposleni v bolnišnici, ne občina in ne kanton Tuzla. Če ne bi bilo tovrstne humanitarne pomoči, bi jedli listje,« so nam potarnali nekdanji Ditini delavci, ki že od lanskega poletja na svoj bedni položaj, v kakršnega jih je pahnila divja privatizacija, vsako sredo z mirnim protestom opozarjajo pred poslopjem vlade kantona Sarajevo. A tega objekta praktično ni več. Pred dobrim tednom so ga zažgali protestniki oziroma teroristi, kot jih je poimenovala oblast.

Preberite še intervju z dr. Esadom Bajtalom: Mednarodna skupnost si že dvajset let drago zaračunava svojo navzočnost v BiH in deli cinične nasvete v slogu 'dogovorite se'