Domov hodim razočaran

»Grki si volitev niso želeli«

V Grčiji poteka vročičen boj za nabiranje glasov: politične stranke nagovarjajo, snubijo in obljubljajo. Čez dober teden bodo Grki odločali o tem, koga si želijo, da bi vodil državo v prihodnosti. Obeti, ki jih potrjujejo ankete javnega mnenja, nakazujejo, da bi prvič po štirih desetletjih lahko prišlo do resnih političnih sprememb. Predčasne parlamentarne volitve, ki se bodo zgodile, ker poslancem tudi v tretjem poskusu ni uspelo izvoliti predsednika države, so razburkale grško politično, družbeno in ekonomsko klimo.

»Volitev si naši državljani niso želeli. V to smo bili pahnjeni, ker si nekateri bolj kot napredka želijo hlastanja po oblasti,« je grški premier Antonis Samaras povedal na enem svojih številnih shodov te dni. Njegova stranka Nova demokracija ostaja edina resna konkurenca levičarski koaliciji Siriza, ki med Grki že nekaj let velja za najbolj priljubljeno stranko.

Dosedanja koalicija v sestavi desne Nove demokracije ter socialdemokratskega Pasoka je začela izgubljati zaupanje državljanov, potem ko je leta 2010 odprla vrata trojki (Evropska centralna banka, evropska komisija in Mednarodni denarni sklad) ter v zameno za 240 milijard evrov posojila podpisala memorandume bolečih varčevalnih ukrepov, ki so, kot priča grška socialna slika, prizadeli predvsem navadne državljane.

Grške vsakodnevne debate v kavarnah, na ulicah in v gospodinjstvih te dni pogosto zanesejo v politične vode. Podobno doživimo tudi na atiški tržnici. »Volil bom Sirizo, ker verjamem, da bodo s svojo politiko prinesli nekaj novega, predvsem pa, da se bodo uprli izkoriščevalskim posojilodajalcem,« nam o tem, komu bo zaupal svoj glas, pove upokojenec Dimitris Dadamis ter prizna, da je na zadnjih volitvah podprl socialdemokrate Pasok, ki pa so ga razočarali. »Prosim te, kakšna Siriza!« se vmeša 60-letni Sotiris Barbakos, simpatičen prodajalec brisač in posteljnine na sobotni tržnici. »Tudi če bo Siriza zmagala, se bodo zamenjali samo obrazi. Ničesar ne bomo mogli spremeniti, dokler bomo del Evropske unije, saj ostajamo brez avtonomije,« svoje prepričanje pojasni bradati možakar in prizna, da bo svoj glas oddal Komunistični stranki Grčije.

»V zadnjih štirih letih so se mi prihodki zmanjšali za polovico. Svojim otrokom ne morem več finančno pomagati, že dve leti v stanovanju nimamo gretja,« nam opiše svojo realnost. »Obljubljali so nam, da bomo živeli v ljudski Evropi. Evropi, ki nam bo omogočila kvalitetnejše življenje. Danes vidim, da živimo v Evropi monopolov in laži,« opiše svoje razočaranje ter srkne kozarček grškega žganja tsipuro, ki ga poplakne s kavo.

Proevropski Cipras

Raziskave javnega mnenja sicer kažejo, da bi si večina Grkov želela ostati v Evropski uniji in obdržati evro. To jim obljublja tudi vodja koalicije Siriza Aleksis Cipras: »Grčija ne zapušča evra in ne zapušča Evropske unije. Edini, ki bo kmalu moral zapustiti svoj stolček, bo grški premier Samaras!«

Vodja Sirize obljublja, da se bo s tujimi posojilodajalci ponovno pogajal o vrnitvi dolga, in optimistično napoveduje: »S trojko se bomo pogajali, dogovorili in sporazum bo sklenjen.« Grškim volilcem obljublja delni odpis dolga ter se pri tem sklicuje na povojno Nemčijo leta 1953.

»Tristo tisoč najbolj revnim grškim gospodinjstvom bomo subvencionirali elektriko. Končali bomo brutalna odpuščanja v javnem sektorju ter prenehali z agresivno privatizacijo,« je v svojem prvem javnem govoru ob začetku volilne kampanje napovedal Cipras. Priljubljeni politik se je ustavil še pri pokojninah in obljubil konec njihovega nižanja ter povišanje minimalne plače na čase pred letom 2010. Napovedal je tudi obdavčitev bogatih ladjarjev, ki so se dolga leta uspešno izogibali plačevanju davkov, ter napovedal: »Trojka bo za vedno zapustila Grčijo!«

Domači mediji – predvsem tisti, ki tesno sodelujejo z ladjarskimi družinami in grškim premierjem Samarasom – so že takoj prve dni po začetku volilne kampanje Grke strašili s pisanjem nemškega tednika Spiegel, da se nemška vlada že dogovarja, da bo v primeru zmage protivarčevalno in protimemorandumsko naravnane Sirize Grčija morala izstopiti iz evra. Nemška vlada je pozneje takšna dogovarjanja zanikala, kanclerka Angela Merkel pa je nekaj dni kasneje komentirala: »Grčija je doslej izpolnjevala svoje obveznosti, in pričakujemo, da jih bo tudi v prihodnje.«

Predstavnica evropske komisije Annika Breidthardt je o morebitnem izstopu Grčije iz območja držav z evrom prejšnji teden dejala dejala, da je članstvo države v njem nepreklicno, saj je takšno pravilo zapisano v 3. odstavku 140. člena lizbonske pogodbe, predsednik evropskega parlamenta Martin Schultz pa je nemško kanclerko obtožil »neodgovornega špekuliranja«. Višji predstavniki Evropske unije so se sicer vzdržali javnega komentiranja grških političnih razmer ter »ustrahovanje z izstopom Grčije iz območja evra« prepustili grškemu premierju Samarasu.

Z ustrahovanjem po glasove

»Grčijo hočejo pogubiti, povrniti nas hočejo v čase drahme in državo pahniti iz Evropske unije, to je edini namen Sirize,« napoveduje grški premier v svojih govorih, ki se te dni vrstijo po celotni Grčiji. Toda pri rabi termina »grexit« (grški izhod iz evroobmočja) ostaja osamljen in med voditelji strank je dejansko edini, ki se poleg tujih medijev in javnosti ukvarja s to problematiko ter jo uporablja kot politično orožje, podobno kot na parlamentarnih volitvah leta 2012.

»Vedno sem volil in tudi tokrat bom volil Novo demokracijo,« nam svoje volilne težnje zaupa Hristofor Aioritis, ki ga najdemo v majhni pisarni ob parkirni garaži atiške tržnice. »Sem oče dveh otrok in strah me je predvsem za njuno prihodnost. Želim si, da bi lahko nadaljeval s svojim delom in življenjem. Ne želim si nobenih sprememb, sploh pa ne v levo,« mi pojasnjuje svojo odločitev 42-letni Atenčan, pri tem pa občasno pokuka na televizijski zaslon, ki ravno v živo predvaja govor grškega premierja. »Grčija se je spremenila. Samo poglejte skozi okno: vsak drugi sprehajalec je tujec,« nas usmeri v multikulturno množico sobotnih nakupovalcev, ko se ravno sprehodi mimo trojica žensk v pisanih indijskih sarijih.

Protiimigrantska retorika je sicer stalnica več političnih strank (Neodvisnih Grkov, neonacistov Zlate zore, ultranacionalistov Laosa), vendar retorika nobene od njih ne dviguje toliko prahu kot predvolilni ksenofobni govori grškega premierja Samarasa. »Siriza bo imigrantom zagotavljala socialno varnost, jih zdravila v naših bolnišnicah in jim odpirala meje,« je na enem svojih govorov ta teden strašil grški premier. Zvesti poslušalci so ob tem pozdravljali njegove ideje o »Grčiji za Grke!« in se hudovali nad svobodomiselnostjo Sirize.

»Siriza bo milijonu ilegalnih pritepencev, ki živijo pri nas, omogočila državljanstvo,« pa je opozarjal desničarski veljak Nove demokracije Adonis Georgiadis. Nova demokracija ne bi mogla bolj očitno nagovarjati tistih približno pet odstotkov volilcev, ki se jih je odločilo zapustiti in podpreti neonacistično Zlato zoro.

Zlata zora na volitve iz zapora

Oglasila se je tudi bivša ministrica za zunanje zadeve in vidna članica Nove demokracije Dora Bakojannis, ki je kar prek socialnega omrežja twitter nagovorila volilce neonacistov: »Pozivam tiste, ki so se odločili podpreti Zlato zoro zaradi imigrantskega vprašanja, da se vrnejo in podprejo zdrave sile.«

Moč Zlate zore v zadnjih mesecih nekoliko peša, saj se ob nastanku novih strank borijo za tretje mesto, ki so ga suvereno zasedali vse od parlamentarnih volitev 2012. Poleg tega najvplivnejši šesterici (skupaj z vodjo Nikolasom Mihalojakosom), ki je še vedno v zaporu, ni dovoljeno sodelovati v volilni kampanji. Na listi kandidatov, ki so jo prejšnji teden objavili na svoji spletni strani, najdemo zdravnike, odvetnike, kmete, upokojence, brezposelne idr. Kandidirali bodo tudi zaprti neonacisti, ki se bodo najverjetneje, če bodo izvoljeni, lahko vrnili v parlamentarne klopi, saj se sojenje za očitana jim dejanja še vedno ni začelo, čez dva meseca pa bo minilo leto in pol, odkar so zaprti. Po grški zakonodaji bi zato morali biti izpuščeni na prostost.

»Povsem nelegalno je, da vodja tretje največje stranke v državi nima možnosti, da bi lahko pravično, kot vsi drugi, sodeloval v svoji volilni kampanji,« je te dni povedal obritoglavi poslanec Ilijas Panajotaros in rezultate anket, ki grške neonaciste potiskajo na rob parlamentarnega praga, razglasil za »lažne«.

Glavni štab atenskih neonacistov je bil prejšnji teden tarča napadov s kamenjem. »To je bil jasen poskus umora. Ne bodo nas zastraševali! Ne damo se!« je takoj zatem, ko je policija aretirala 35 antifašističnih aktivistov, dejal pripadnik Zlate zore Periklis Dimitriu. O napadih na urade grških neonacistov v predvolilnem obdobju poročajo tudi iz drugih delov države, kar sicer v Grčiji ni nobena posebnost. Tako anarhistični skvoti kot neonacistični uradi so v Grčiji pogosto tarča napadov in požigov.

Po drastičnem vzponu popularnosti leta 2013 in umoru grškega raperja Pavlosa Fissasa večina grških televizijskih medijev v tokratni predvolilni tekmi grškim neonacistom ni dala možnosti, da bi se predstavili.

»Na zadnjih volitvah sem podprl Zlato zoro, ker sem verjel, da bodo nasilno obračunali s političnimi prevaranti in prešuštniki, ki so nam uničili državo,« nam na sobotni tržnici svojo odločitev pojasni 35-letni Janis Katsikanis. »Potem pa sem razočaran ugotovil, da je njihov namen, da pretepajo priseljence,« pokaže na bangladeškega fanta, ki prisluhne našemu pogovoru, ter napove: »Tokrat bom volil Sirizo, ker si želim, da opravijo s temi skorumpiranimi bogatuni, ki so nam vladali toliko let.«

Retorika Zlate zore je bila sicer vedno usmerjena proti politikom Nove demokracije ter Pasoka, vendar so v svoji protivarčevalni in protimemorandumski drži ostali zgolj pri besedah. Roke si že nekaj let mažejo predvsem s krvjo priseljencev.

Siriza trguje z glasovi

Politično zmedenost grškega volilnega telesa pa ne kažejo samo volilci Zlate zore, o katerih se zdi, da jim je prva in edina skupna lastnost drža stranke do memoranduma in varčevalnih ukrepov. Ideološko vse bolj zmedena postaja tudi Siriza, v katere čoln si želi, ker se ji napoveduje volilna zmaga, prestopiti vedno več kandidatov. Na kandidatni listi je tako pred nekaj dnevi razburilo ime znane političarke Rahil Makri, ki je nekoč pripadala desničarskim Neodvisnim Grkom, kar domačinov ni obšlo neopaženo.

»Kako lahko stranka, ki se zavzema za radikalno levičarsko držo, v svoj krog sprejme tole desničarsko damo,« nam na ulici Mihaila Vode o tem, zakaj ne bo volil Sirize, obrazloži Nikos Iliopoulos, prodajalec sadja in zelenjave. »Načelnost je zame pomembna, zato ostajam zvest Komunistični stranki Grčije, četudi ne verjamem, da bodo volitve karkoli spremenile,« nam še pojasni.

Siriza je takoj po začetku letošnje kratke štiritedenske volilne kampanje napovedala tudi združitev s stranko Zelenih, ki ji mnogi očitajo pasokovsko držo.

»Združitev ekologov z levico je poteza, ki bo pomembna tako za prihodnost Grčije kot za prihodnost Evrope,« je ob združitvi povedal Aleksis Cipras, ki je povezovanje napovedal že v svojem prvem govoru na začetku volilne kampanje. Ob morebitni zmagi bi sicer utegnil imeti težave z iskanjem koalicijskega partnerja. K sodelovanju je zaenkrat povabil koalicijo levičarskih strank Andarsija, ki ji doslej še ni uspelo prestopiti parlamentarnega praga, in Komunistično stranko Grčije, ki je v svojih govorih ostra do politike Sirize. Za obe povabljeni stranki je značilna stroga protievropska drža.

Vse ankete javnega mnenja napovedujejo, da se bo 25. januarja na prvo mesto zavihtela levičarska Siriza, z nekaj odstotki razlike naj bi ji sledila Samarasova Nova demokracija. Še vedno pa se bije oster boj za tretje mesto med socialdemokratskim Pasokom, Komunistično stranko Grčije, neonacistično Zlato zoro in novo proevropsko stranko Reka.

Medtem ko se v državi odvijajo predvolilna soočenja in kampanja prehaja v zadnji krog, Grčija kaže sila klavrno socialno sliko: njeni prebivalci se otepajo z največjo brezposelnostjo v Evropski uniji, četrtina jih živi pod pragom revščine, plače so se zmanjšale v povprečju za trideset odstotkov. Zdi se, da navkljub obljubam sprememb grška predvolilna kampanja ostaja namenjena predvsem medijem in trgovcem z volilnimi glasovi.

Gospod Sotiris na sobotni atenski atiški tržnici, ki počasi prazni, nadaljuje razmišljanje: »Nakopali so nam dolgove, za katere se ne čutim odgovornega, da bi jih moral odplačati, saj sem davke plačeval vse svoje življenje. Tudi če oblast prevzame Siriza in bi se mi plača zaradi manjših izdatkov zvišala za deset odstotkov, bo to komaj zaznati.«

Bradati Atenčan se odloči, da se bo tudi sam odpravil domov. Skrbno zloži brisače in rjuhe in podre železno konstrukcijo, ki je podpirala police, na katerih je razložil svoje izdelke. Bangladeški in afriški fantje mu pri tem pomagajo. Družba se pozna in prijateljuje že leta. »Postali smo delavci za tristo, štiristo evrov, potem ko smo delali vse svoje življenje. Jaz na primer sem začel delati pri petnajstih. Danes sem pred upokojitvijo, od katere si ne obetam nič dobrega,« razmišlja o prihodnosti in se loti preštevanja dnevnega prometa. »Delo na tržnici me je vedno razveseljevalo, tako sem ostajal v stiku z ljudmi. Ta energija me je vedno napolnjevala s pozitivizmom in dobro voljo. Zadnja leta hodim domov razočaran,« sklene, ko spne denar v snopič. Zaslužka ni bilo niti za pokritje dnevnih stroškov.

Povesi glavo, odpre vrata avtomobila in se ozre. »Najbolj od vsega si zamerim, da sem jim dovolil, da so mi ukradli nasmeh. Vedno sem bil prepričan, da se bom lahko boril proti tej tiraniji in da jim tega ne bom dovolil. Zmagali so. Uspelo jim je,« sklene starec ter se vrne v svoje hladno atensko stanovanje.