Hrošč ni samo avto, ki je v veliki meri povojne generacije zapeljal v svet avtomobilizma. V Nemčiji, po Evropi, v razvijajočem se svetu Južne Amerike in Azije. Tudi številne Slovence je popeljal v obdobje mobilnosti in gibalne svobode. Hrošč je preprosto avtomobilski kult; po svojem nastanku, namenu, emocijah, sporočilih, proizvodnih količinah.

Več kot 21,53 milijona primerkov so izdelali prve generacije hrošča, ki so jo v 66 letih večkrat lepotno, tehnološko in uporabnostno izpopolnjevali. A v osnovi je ostal stari dobri volkswagen, dokler ga niso leta 1978 nehali sestavljati v Nemčiji, 2003 pa so ustavili še proizvodne trakove v mehiški tovarni Puebla. Hrošč je tako (še z dobrim milijonom druge generacije - beetla) eden najbolj množičnih avtomobilov v zgodovini, več so naredili le Toyotinih coroll, Fordovih poltovornjačkov serije F in VW golfov.

Ara, avtov pa ni bilo

V drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je nacistična Nemčija morala razkazovati svojo moč in prodor na vseh področjih, so bile razmere za pripravo "ljudskega" avtomobila idealne. Razvojne zahteve so bile jasne: prostor za štiri potnike, najvišja hitrost 100 km/h, poraba 7 litrov bencina in cena 990 "reichsmark". Le en človek bi lahko to uresničil: Ferdinand Porsche, eden največjih inženirjev 20. stoletja.

In tudi je. S sodelavci je naredil močno zaobljeno "limuzino" z dvoje vrat in samosvojo karoserijsko podobo, ki je (z nekaj spremembami) praktično preživela vse do danes. Zadnji kolesi je poganjal v zadek vgrajeni 1100-kubični zračno hlajeni bokser motor (od tod značilni hrumeči glas) s 24 konjskimi močmi (18 kW). Zgodaj leta 1939 so ga predstavili na avtomobilskem sejmu IAA v Berlinu in ob še enem nemškem "zmagovalcu" so se radi slikali najvišji nacistični šefi s Hitlerjem na čelu. Vojna je ustavila začetek proizvodnje, nihče od 337.000 interesentov, ki so vplačali aro v državno blagajno, ni dobil avta. So pa medtem tovarne bruhale vojaška vozila in opremo.

Civilno proizvodnjo so začeli razvijati takoj po vojni ob podpori britanskih vojaških oblasti. Hkrati z vse številnejšimi prvimi hrošči se je v avstrijskem koroškem podeželskem Gmündu začela še ena avtomobilska zgodba o uspehu. Očeta Ferdinanda, ki je že pred vojno razvijal športni model, so Francozi imeli (zavoljo prezagretega udinjanja nacizmu) nekaj časa v zaporu, sin Ferry Porsche pa je s sodelavci na hroščevi osnovi razvil porsche 356 in rodila se je slovita znamka športnih avtomobilov.

Avtomobilska ikona živi

Hroščeve proizvodne številke so hitro naraščale, začeli so jih izvažati (leta 1950 že v ZDA), sčasoma na vse celine, na tujem so odpirali nove tovarne. Med številnimi so imeli tudi Slovenci (Jugoslovani) "svoje": od leta 1973 do 1976 so prihajali iz sarajevske tovarne TAS (kot pozneje golfi).

Ti avti pa niso bili samo prevozno sredstvo. Kot pravijo nekateri (takratni) lastniki, so bili precej več; spremljevalci, prijatelji, domala družinski člani. Odigrali so posebno sociološko vlogo, v Ameriki so vtisnili nepozaben pečat obdobju "flower power" - pri čemer jim je veliko pomagal tudi večji brat, sloviti VW kombi. Hrošč je bil - ob mnogih večjih, boljših, dražjih avtih - simbol nekega časa in družbe. Z njim so se vozile številne zvezde: filmske, glasbene, športne, misice. Ne nazadnje je bil "herbie" v vrsti priljubljenih filmov glavna zvezda. In vse od začetka se je preizkušal tudi na najrazličnejših dirkah.

Čeprav se je sestavljanje hroščev v osemdesetih letih večinoma končalo, pa so najbolj zagretim privržencem še dobavljali te "nepozabne" modele vse do leta 2003 iz poslednje, mehiške proizvodnje. Vmes so leta 1998 pripravili novo generacijo. Sodobnejšo, še bolj zaobljeno, tehnološko napredno in udobnejšo. Pa s tradicionalno vazico za cvetlice ob armaturi, kot so jo imeli tudi prvi hrošči. "Šminkerski" avto je bil po ameriškem okusu in z njim se je začela beetlemanija. A so jih do lani prodali (skozi prodajna očala hrošča) "komaj" nekaj več kot milijon.

Svojo globalnost je Volkswagen letošnjega aprila želel poudariti s hkratno predstavitvijo tretje generacije beetla v Šanghaju, New Yorku in Berlinu. Spet je bolj "evropski", ta okus pa radi sprejmejo tudi v Ameriki in drugod po svetu. Avto je bolj mišičast, na zunaj kaže dinamičnost, notranjost (tokrat brez vazice!) je prostornejša in udobnejša.

Ne samo podvozje, kot smo preverili po prvih preizkusnih kilometrih, tudi pogonski agregati so precej zmogljivejši. Hrošč se je v 66 letih okrepil od 24 do kar 200 konj, hitrost pa povečal od 100 do 223 km/h. Ceno je povišal od (najnižjih) 3770 mark do 17.800 evrov, kolikor bo stala od oktobra vstopna različica na Slovenskem.

Kajpak nihče ne pričakuje, da bi tretji hrošč/beetle svet tako obnorel kot prvi. Kupcev, ki so ga imeli pred desetletji, domala ni več. A korenine tega ljudskega avta so jasne. Zavedajo se jih številni mlajši. Avtomobilska ikona pač ostaja.