K NDH pripojeno območje, stisnjeno v kot med reko Savo in rečico Bregano ter deloma položeno na obronke Gorjancev, je na približno dvajsetih kvadratnih kilometrih površine tedaj naseljevalo okoli 770 prebivalcev, kar niti ni tako malo, da bi zadevo smeli enostavno skriti pod preprogo.
Če so zgodovinarji navedeni podatek iz kdove kakšnega razloga prikrivali v času socialistične SFRJ, je toliko bolj nerazumljivo, da tudi najnovejši osnovno- in srednješolski učbeniki govorijo le o treh in ne o štirih okupatorjih in da slednje napačne navedbe podpirajo še neustrezne pregledne karte. Na naše vprašanje, zakaj tako, je eden izmed avtorjev osnovnošolskega zgodovinskega učbenika Koraki v času, dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino, odgovoril, da tega podatka pri pripravi učbenika enostavno ni imel na voljo. Z istim vprašanjem smo presenetili tudi zgodovinarja dr. Staneta Grando, sicer rojenega Novomeščana, ki velja za dobrega poznavalca novejše zgodovine brežiške občine, kamor spadajo omenjeni kraji. "Po mojem mnenju je res krivo le to, da zgodovinarji tega enostavno nismo vedeli. Prisežem vam, da za okupacijo NDH tega dela naše dežele strani doslej še nisem slišal, čeprav Dolenjsko dobro poznam. Bil sem študent Metoda Mikuža, ki nam je dogodke za časa druge svetovne vojne zelo podrobno razlagal, vendar nimam v spominu, da bi mi to kdaj omenil, čeprav sva se tudi zasebno zelo dobro razumela. Gre torej za neznanje in nič drugega. Spominjam pa se, da smo imeli med študijem do NDH posebno slab odnos. Po mojem mnenju boste vi prvi, ki boste pisali o tem," nam je svoje neznanje dobrovoljno priznal ugledni profesor Granda in dodal, da bi bilo zanimivo ugotoviti, ali so ti kraji tedaj spadali tudi pod hrvaško cerkveno oblast, kar bi bilo v nasprotju z mednarodnim pravom, ki med vojno spremenjenih državnih meja ne priznava.Pobrskali smo tudi v tej smeri in odkrili zanimivo delo hrvaškega akademika Dušana Bilandžića. Ta je v svoji obširni obdelavi zgodovine NDH zapisal, da so jo 15. aprila 1941 diplomatsko priznale samo nacistično-fašistične države Nemčija, Italija, Madžarska, Bolgarija, Slovaška, Romunija, Danska, Finska, Španija, Japonska, nacionalistična Kitajska in Mandžurija, medtem ko je bila hrvaška medvojna oblast v prizadevanjih, da bi jo priznal tudi Vatikan, do konca vojne neuspešna. Toda tudi Bilandžić v svojem delu niti z besedico ne omenja medvojne okupacije dela slovenskega ozemlja, o katerem pišemo.
Granda je še navrgel, da bi morda iskane podatke našli v delih predlani umrlega zgodovinarja Toneta Ferenca. Ferenc se je v svojem obsežnem delu Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945 resda precej posvečal usodi krajev med Savo, Krko in Sotlo, vendar tudi on pri tem kot okupatorje omenja le znane tri države, NDH pa ne.Med iskanjem kartografskega podatka o mejah hrvaške zasedbe smo na vrata brežiškega Posavskega muzeja zaman potrkali, saj takega dokumenta ne premore. Šele v Hrvaškem državnem arhivu v Zagrebu nam je uspelo odkriti v merilu 1:1000 ročno izrisan zemljevid Samoborskega kotarja, iz katerega je mogoče dokaj natančno razbrati, kako daleč na levi breg mejne rečice Bregane je tedaj segala NDH. Karta žal ne zajema tudi nekoliko južnejšega dela Gorjancev z vasjo Čedem, ki je bil ravno tako pripojen k naši sosedi.
Naše zgodovinarje torej čaka precej zahtevno in vsekakor potrebno delo zbiranja dosti natančnejših podatkov o okupaciji naših krajev, kot jih zmoremo mi prikazati v tem zapisu. Poleg natančnega poteka tedanje državne meje je precej v meglo zavit še točen datum priključitve omenjenih vasi Hrvaški. Donedavni brežiški poslanec v državnem zboru Jože Avšič je na seji 28. marca 2000 (to je bilo takrat, ko je javnost razburkala domnevna izjava tedanjega nadškofa Franca Rodeta, ki naj bi zagrebški nadškofiji obljubil "vrnitev" gradu Mokrice) postregel s podatkom iz zemljiške knjige okrajnega sodišča v Brežicah, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je bila zagrebška nadškofija lastnica Mokric do 20. avgusta 1942, po tistem datumu pa nemška okupacijska oblast. Razni viri v zvezi s tem navajajo, da naj bi Nemci Hrvatom kot zamenjavo za Mokrice "podarili" omenjeni kos slovenskega ozemlja, se pa ta teorija ne ujema s pričevanjem domačinov, ki trdijo, da so bili k NDH priključeni že kmalu po izbruhu vojne.Justina Lončarič iz Jesenic na Dolenjskem je bila tedaj mlado dekle in se tistih časov prav dobro spominja. "Da, res pravijo, da so nas Hrvatom prodali kot zamenjavo za Mokrice, a ne vem, ali je to res. Spominjam se, da je meja med NDH in Nemčijo takrat potekala od izliva Sotle v Savo mimo Vrlečeve hiše na koncu Jesenic ter pod Mokricami po grabnu pod cesto za Veliko dolino naprej proti jugu. Naselje Rajec je ostalo na Slovenskem. Meja je bila zavarovana z bodečo žico in zaminirana, vendar ne od vsega začetka. Tudi žaga pod gradom je še stala na Slovenskem, preostale hiše pa so spadale pod NDH. Meja je zagotovo stala že ob začetku preseljevanja jeseni 1941, saj se prav dobro spomnim sorodnice, kako je tekla ob bodeči žici, ko se je morala pridružiti drugim ob selitvi, in mrkih pogledov nemških graničarjev. Naši moški so se zaradi mobilizacije morali javiti na hrvaški krajevni upravi, od koder so jih zvečine pošiljali v nemško vojsko. Mnogi so se zaradi tega skrivali," pripoveduje Lončaričeva.
"Tistikrat je bilo zelo hudo. Takoj ko so postavili mejo, so nam dali nekakšne bone, za katere smo dobili malo olja in sladkorja, vendar to ni trajalo dolgo, ker so bile trgovine prazne. Pri hiši je bilo komajda kaj za v usta. Dobili smo tudi hrvaške osebne dokumente," pristavlja.Da so bili naši obmejni kraji pripojeni k NDH že v prvem letu okupacije, potrjuje tudi Janez Kršlin iz Nove vasi pri Mokricah. Spominja se, da je bil tiste jeseni 1941. leta, ko so mejo z nekdanje banovinske meje na rečici Bregani prestavili na predel med Jesenicami in Mokricami, na polju ravno čas izkopavanja krompirja. "Naše vasi so Nemci prepustili NDH, sami pa so se pomaknili nekoliko više proti Gorjancem, da so laže nadzirali prostor pod sabo." Po Kršlinovem pričevanju so mejo šele naslednjo jesen dodatno zavarovali z bodečo žico in minami. "Dvainštiridesetega leta so žico postavili po vsej mejni črti, jeseni pa so jo še zaminirali. Tedaj sem bil star 13 let in na hitro sem moral odrasti. V največje zadovoljstvo mi je bilo, ko sem se skrivaj plazil okoli meje in s pomočjo dvajset metrov dolge vrvi, na koncu katere sem imel privezan kavelj, mine drugo za drugo aktiviral, da ne bi več ogrožale naših ljudi. To je pokalo! Veliko srečo sem imel, da me niso nikoli dobili. Sem se pa nekoč komaj izognil rafalu iz nemškega mitraljeza," je Kršlin živo opisoval svoje medvojne pustolovščine.
Spominja se še, da so morali slovenski otroci iz okupiranih vasi hoditi v hrvaško šolo v Lug pri Bregani in da so oblastniški ustaši po začetku partizanskega odporništva leta 1942 začeli izvajati množične aretacije, pri čemer so imeli Slovence še posebno na piki. Njegov opis poteka meje med NDH in nemškim rajhom se skoraj do potankosti ujema s pripovedjo Lončaričeve. Ko so v začetku maja 1945. leta okupirane slovenske vasi osvobodili borci Krajiške brigade, so te takoj znova pripadle Sloveniji. Vasica Čedem s komaj nekaj več kot dvajsetimi prebivalci čepi visoko v Gorjancih. Kdove zakaj so se tudi nje polastili ustaši in jo pripojili k NDH. Amalija Kovačič se je vanjo primožila nekoliko pred vojno. Pri opisovanju, kod je potekala državna meja, ni imela težav, saj veliki mejni kamni ponekod še danes stojijo, bodečo žico pa je bilo opaziti celo vse do začetka sedemdesetih let. Sredi znamenite Gadove peči, pradomovine cvička, je bila celo tromeja med NDH, nemško Spodnjo Štajersko in italijansko Ljubljansko pokrajino. Tudi ta posebno velik mejni kamen stoji še danes in ga domačini obiskovalcem prav radi pokažejo. "Mejo so zaminirali še isti dan, ko so jo postavili. Nemci so ljudem sicer povedali, da zaradi min nihče ne sme blizu, toda kaj, ko jih nihče ni razumel! Ko je naslednjega dne moževega mlajšega brata Lojzeta neki fant z druge strani žice poklical, da bi mu čez mejo podal del pluga, je počilo. Oba je ubilo," pripoveduje še vedno precej čila Kovačičeva, ki je sicer znala nemško, a tistega dne ni bila doma. Na bližnjem vodovodnem zajetju še danes stoji spominska plošča z imenoma obeh nesrečnih fantov. Stara sta bila osemnajst let.Zaradi min od takrat naprej niso več mogli do svojih njiv in vinogradov onkraj meje, v šolo pa otroci tudi niso hodili - do slovenskih niso mogli, hrvaške so bile predaleč. "To so bili res težki časi! Nikoli nismo vedeli, kdo bo potrkal. Podnevi so nas obiskovali Nemci ali ustaši, ponoči partizani. Vsak nam je nekaj odnesel, dokler nismo na koncu ostali povsem brez živine in drugega imetja. Še dobro, da so nam vsaj glave pustili!" pravi Amalija in pri tem omeni krvav pohod ustaških krvolokov, ki so 14. septembra 1942 iz maščevanja pobili vse moške iz slovenske Planine, vas pa požgali. Tudi njo so nekega dne hoteli odpeljati, a jo je rešilo znanje nemščine. Nekemu nemškemu visokemu oficirju, ki je ravno takrat prišel mimo, je dejala, da ni prav, kar nameravajo ustaši, ko pa je nemške graničarje večkrat opozorila pred prihodom partizanov in jim na ta način rešila življenje. "To sem morala storiti, kajti če bi jih partizani, ki smo jih sicer redno oskrbovali s hrano in pošto, pobili, bi se okupatorji iz maščevanja podobno kot nad Planinci znesli tudi nad prebivalci Čedma. Oficir je moje besede pri graničarjih sproti preveril in me šele, ko so ti potrdili mojo zgodbo, velel izpustiti."
Kovačičeva je z vidno grenkobo dodala, kako se ji ne zdi prav, da jim vse do danes še nobena oblast ni priznala pravice do katere od oblik vojne odškodnine, čeprav so med vojno izgubili vse razen glav in golih streh nad njimi. Iz strahu pred vpoklicem v ustaško vojsko so se bili možje in fantje ves čas prisiljeni skrivati. Njen mož je za partizane moral celo v ogenj po žerjavico, ko so mu naložili, naj poveljstvu nemškega vojaškega letališča v Cerkljah ob Krki izroči pismo z zahtevo po vdaji. Daria Hostnik z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve nam je povedala, da bi imeli prebivalci Čedma in drugih omenjenih vasi pravico do statusa žrtev vojnega nasilja le, če bi bili od doma nasilno pregnani oziroma se zaradi uničenja ali izropanja stanovanjskih hiš vanje ne bi mogli vrniti najmanj tri mesece. V skladu z veljavno zakonodajo se med žrtve vojnega nasilja ne prištevajo niti slovenski mobiliziranci v vojsko tedanje satelitske hrvaške države. "Vojaških enot NDH namreč ni šteti za redne vojaške enote z zakonom določenega okupatorja, zato na temelju 4. člena zakona taka oseba ni upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja," nam je pojasnila Hostnikova.