Chuvalo, ki je bolehal za demenco, je umrl v soboto v ustanovi za dolgotrajno oskrbo v Torontu, kar so potrdili v objavah družine in prijateljev. Sožalje nad izgubo so izrazili številni ljudje, med njimi premier Ontaria Doug Ford, ki je Chuvala označil za družinskega prijatelja in kanadsko ikono.
Chuvalo se je v karieri boril proti največjim imenom svojega časa. V dveh dvobojih proti Muhammadu Aliju je zdržal vseh 15 rund in prejemal najtežje udarce uničujočih boksarjev, kot sta bila Joe Frazier in George Foreman, a ga ni nikomur nikoli uspelo spraviti na tla. Kljub temu so bili nepredstavljive družinske tragedije po koncu športne kariere udarci, pred katerimi se ni mogel ubraniti, poroča hrvaški Index.
»Če bi sešteli vsak udarec, ki sem ga prejel, in to število pomnožili z deset tisoč, se to ne bi moglo primerjati z bolečino ob izgubi treh sinov in žene, ki so umrli zaradi drog in samomora,« je zapisal v svoji avtobiografiji »Chuvalo: Življenje borca« iz leta 2013.
Začetki kariere
Rodil se je 12. septembra 1937 kot Jure Čuvalo, sin hrvaških izseljencev Stipana in Katice iz okolice Ljubuškega. Odraščal je v torontski četrti Junction, za boks pa se je začel zanimati, ko je v kiosku zagledal revijo The Ring. Prvič je v ring stopil pri desetih letih. Hitro je rasel in ob zanimanju za dvigovanje uteži zrasel v borca, visokega 183 centimetrov in težkega 95 kilogramov.
Po kratki amaterski karieri je leta 1956 postal profesionalec in pritegnil pozornost z nastopi na turnirju Jacka Dempseyja v dvorani Maple Leaf Gardens. V začetku šestdesetih let je njegova kariera zaradi slabega vodenja stagnirala, dokler ga pod svoje okrilje ni vzel Irv Ungerman, podjetnik iz perutninske industrije.
Chuvalo je nanizal več zmag, kar mu je leta 1964 prineslo dvoboj v Madison Square Gardnu, kjer je s prekinitvijo v 11. rundi premagal Douga Jonesa. Naslednje leto se je vrnil v isto dvorano in tesno po točkah izgubil proti nekdanjemu prvaku Floydu Pattersonu, v dvoboju, ki ga je revija The Ring razglasila za najboljšega leta 1965.
Neustavljivi slog
Chuvalov slog je bil neizprosen, a ne nepremišljen. Nenehno je napredoval in z obema rokama zadajal težke udarce v glavo in telo, pri čemer je 88 odstotkov zmag dosegel s prekinitvijo. »Ne morete verjeti, kakšna je njegova moč,« je nekoč dejal kanadski borec Bill Drover. »Ni ga mogoče ustaviti. On samo rine naprej. Edini način, da ga zaustaviš, je z dinamitom.«
Chuvalo je vedno trdil, da je bila njegova obramba boljša, kot se je zdelo, vendar je bila njegova vzdržljivost legendarna. Govoril je, da lahko udarce prenaša zahvaljujoč vratu z obsegom 44 centimetrov, ki ga je okrepil s posebnimi vajami.
Dvoboja proti Aliju
Priložnost za boj za naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji je dobil leta 1966 kot nadomestni nasprotnik. Muhammad Ali je v tistem času v ZDA postal nezaželen zaradi povezav z gibanjem Črni muslimani in nasprotovanja vojni v Vietnamu. Možnosti izzivalca je najbolje opisal naslov v časopisu New York Times: »Pogled stavnic na Chuvala: Velika zguba z ogromnim srcem.«
Čeprav mu ni uspelo postati prvi kanadski prvak po Tommyju Burnsu z začetka 20. stoletja, je prejel pohvale za srčen boj. Ali ga je označil za najtršega človeka, s katerim se je dotlej boril.
»Na neki čuden način me ta borba opredeljuje v očeh mnogih Kanadčanov, a potreboval sem dolgo časa, da sem začel ceniti, kako dobro sem se zaradi tega počutil,« je pozneje dejal Chuvalo o dejstvu, da je prvi zdržal 15 rund s prvakom.
Življenje po ringu in družinske tragedije
Po dvoboju z Alijem ga je leta 1967 prvič zaustavil Joe Frazier, po katerem je potreboval silikonski vsadek, da se mu zrklo ne bi pogreznilo. Tudi poraz proti Georgeu Foremanu tri leta pozneje je bil posledica prekinitve, saj je sodnik ustavil boj, preden bi bil ogrožen Chuvalov niz brez padca na tla. Njegov drugi dvoboj proti Aliju v Vancouvru leta 1972 ni bil tako napet kot prvi. Iz boksa se je upokojil z zmago šest let pozneje in kariero končal z razmerjem 73 zmag, 18 porazov in dveh neodločenih dvobojev.
Za razliko od Alija in drugih boksarjev se posledice tisočih prejetih udarcev na Chuvalu sprva niso poznale. Bil je zgovoren in hiter z besedami, vedno pripravljen na šalo. Kljub temu se je, tako kot mnogi borci, težko prilagajal vsakdanjemu življenju. Odprl je nočni klub, pridobil licenco za nepremičninskega posrednika, vodil televizijsko oddajo in imel majhno vlogo v filmu Muha Davida Cronenberga.
Že leta 1968 je izjavil, da ne želi, da bi se njegovi štirje sinovi ukvarjali z boksom, a mu jih zunaj ringa ni uspelo zaščititi. Najmlajši sin Jesse je postal odvisen od heroina in leta 1985 storil samomor. Tudi starejša brata George mlajši in Steven sta postala odvisnika. »Oče naju je leta iskal po mestu, še posebno Georgieja in mene. Vlekel naju je iz narkomanskih brlogov in naju poskušal ohraniti pri življenju,« je pripovedoval Steven Chuvalo leta 1995.
George mlajši je umrl zaradi prevelikega odmerka leta 1993, le tri dni po prihodu iz zapora. Štiri dni pozneje si je življenje vzela njegova žena Lynne. »Nikoli nisem mislil, da bo to storila, a nisem presenečen,« je takrat dejal Chuvalo in pojasnil, da njegova žena nikoli ni prebolela smrti prvega sina. Steven Chuvalo, ki je govoril, da želi očeta narediti ponosnega, je umrl zaradi prevelikega odmerka osem mesecev po tistem intervjuju.
Zapuščina in zadnja leta
Chuvalo se je znova poročil in preživljal čas z najstarejšim sinom Mitchem, hčerko Vanesso in vnuki. Potoval je po državi in z učenci odprto govoril o nevarnostih drog. »Rad bi verjel, da se boste, če boste kdaj v skušnjavi ali pomislili na droge, spomnili mene, Georgea Chuvala, in tega, kar so droge naredile moji družini,« je sporočil v enem od govorov.
Leta 2017 so mediji poročali o družinskih sporih med Chuvalovimi otroki in njegovo drugo ženo Joanne, od katere se je ločeval.
V podkastu pet let pozneje je sin Mitch razkril, da ga oče med obiski ne prepozna več. Mesto Toronto se mu je poklonilo leta 2019 z odprtjem Družbenega centra Georgea Chuvala v njegovi rojstni četrti Junction.