V tretjem sprintu sezone v francoskem Annecy-Le Grand Bornandu je zmagal Norvežan Vetle Sjaastad Christiansen pred rojakom Johannesom Dale-Skjevdalom in Francozom Emilienom Jacquelinom. Premoč norveške ekipe je s četrtim mestom dopolnil vodilni v svetovnem pokalu Johan-Olav Botn, ki je svoj prvi nastop med elito dočakal 5. januarja 2024 v Oberhofu, kjer je bil v sprintu 26. Do konca sezone je nastopil le še na šestih tekmah, najboljši rezultat pa dosegel v Soldier Hollowu s tretjim mestom v sprintu. Namesto nadaljevanja preboja je sledil korak nazaj. Lani v svetovnem pokalu sploh ni nastopal, saj si mesta v ekipi ni izboril na predsezonskih izbirnih tekmah, kjer se morajo Norvežani uvrščati med najboljših šest.
Ponovil uspeh Martina Fourcada
»Po novoletnih praznikih sem zbolel za gripo, kmalu zatem pa še za streptokokno okužbo. Izpadel sem iz treninga, izgubil tekmovalni ritem in večino zime preživel v lovu na osnovno telesno pripravljenost. Bili so temni trenutki. Resno sem razmišljal, ali ima smisel nadaljevati,« je priznal, kajti v konkurenci, kakršna vlada v norveški reprezentanci, vsaka odsotnost pomeni korak nazaj.
Prav v tej ostri konkurenci, po odhodu bratov Johannesa Thingnesa in Tarjeia Bøa, se skriva razlog, zakaj je pravo priložnost dobil šele v letošnji sezoni. Lani je zaradi bolezni januarja izpustil več tekem, a je v pokalu IBU kljub temu osvojil tretje mesto, za rojakoma Isakom Freyem in Sivertom Bakkenom. Vsi trije letos nastopajo v svetovnem pokalu: Frey je trenutno 21., Bakken 13., medtem ko Botn po šestih od 21 tekem s 420 točkami prepričljivo vodi pred Francozom Ericom Perrotom (317) in Italijanom Tommasom Giacomelom (315). Nase je opozoril že v uvodu v sezono, ko je v Östersundu najprej slavil v najdaljši biatlonski disciplini, nato je bil zmagal še v sprintu. Dve zaporedni zmagi v uvodu sezone sta pred devetimi leti uspeli tudi Francozu Martinu Fourcadu, ki je nato osvojil veliki kristalni globus.
»Neverjetno je biti v tej situaciji. Star sem 26 let in vzel sem si čas, da pridem do te ravni. Velikih občutkov me preveva, je pa to zagotovo olajšanje. V norveški reprezentanci se je težko prebiti v ekipo za svetovni pokal, še posebej v olimpijskem letu, ko je le malo mest. Zdaj sem res ponosen, kako sem to mentalno prenesel. Zavedam se, da bom kasneje v sezoni naredil tudi napake, zato poskušam uživati, da vsak strel izpeljem čim bolje,« je dejal po zmagah na Švedskem.
Zrelost, ki se vidi na strelišču
Začetki Botna segajo v majhen klub Stårheim IL, kjer je biatlon spoznal že kot otrok. Čeprav nikoli ni izpostavljal enega samega vzornika, je jasno, da ga oblikuje kolektiv norveške šole biatlona. »Oblikovali so me disciplina, potrpežljivost in delo v tišini. Glavni cilj je redno uvrščanje med najboljše v svetovnem pokalu, vključno z možnostjo nastopa na olimpijskih igrah, če bo forma to dopuščala,« ostaja skromen v svojih načrtih.
Njegova največja moč ni le v smučinah, temveč predvsem na strelišču, kjer je izjemno miren in natančen. V letošnjih šestih tekmah je od 90 strelov zgrešil le trikrat – lastnosti, ki jih običajno povezujemo s starejšimi tekmovalci, ne z nekom, ki se šele prebija med elito. Trenerji zato poudarjajo, da ni klasičen novinec, temveč tekmovalec, ki je moral dozoreti nekoliko dlje kot drugi.