Čeprav je avstralska ženska rokometna vrsta na lanskem azijskem prvenstvu na Japonskem osvojila peto mesto in se v domovino vrnila brez medalje, je požela neobičajno veliko pozornosti. Vendar zanjo ni bila zaslužna prva strelka reprezentance Sally Potocki, niti najboljša vratarka turnirja Manon Vernay. Radovednost medijev je zaradi izstopajočega stasa in neznačilne športne poti vzbudila njuna soigralka Hannah Mouncey; 188 centimetrov visoka in 100 kilogramov težka 29-letnica se je namreč rodila kot Callum Mouncey in si še pred nekaj leti igrišče ter slačilnico delila z rokometaši. Z avstralsko moško reprezentanco ima 22 nastopov, svojo državo pa je zastopala tudi na svetovnem prvenstvu leta 2013 v Španiji. Sydneyjčanka je kmalu za tem začela s procesom spremembe spola in v domovini postala znana kot ena prvih profesionalnih transspolnih športnic.
Primer Mounceyjeve v svetu športa še zdaleč ni osamljen. V Braziliji blesti transspolna odbojkarica Tiffany Abreu, ki se ji nasmiha nastop z žensko vrsto na olimpijskih igrah v Tokiu. V ZDA je transspolna dvigalka uteži JayCee Cooper po letu dni udejstvovanja pometla s konkurenco na tekmi v Minnesoti in za nameček podrla še rekord zvezne države. Tekmice niso bile kos niti kolesarki Rachel McKinnon, ki je lanskega oktobra na svetovnem prvenstvu na velodromu osvojila naslov najboljše v kategoriji od 35 do 44 let in postala prva transspolna športnica v zgodovini z naslovom svetovne prvakinje. »Svojo zmago vidim kot pomemben politični trenutek. V zadnjih letih je bil v boju za pravice transspolnih oseb narejen velik napredek. Ljudje se prebujajo,« je dejala Rachel McKinnon, sicer doktorica filozofije in asistentka na univerzi v Charlestonu.
Transfobija ali upravičena zaskrbljenost?
Vendar se športni uspehi, ki jih dosegajo Mckinnonova in preostale transspolne osebe, običajno izkažejo za dvorezen meč. Kritike, obtožbe in celo grožnje s smrtjo, ker naj bi bile fizično v prednosti pred tekmicami, so pogoste spremljevalke njihovih dosežkov. »Nepravično je, da je moškim dovoljeno tekmovati z ženskami zgolj zato, ker vzamejo nekaj hormonov in si spremenijo ime,« je v začetku letošnjega leta v pogovoru za Sunday Times povedala nekdanja teniška igralka Martina Navratilova. Čehinja ima med športnicami nemalo somišljenic. »Nič nimam proti transspolnim tekmovalcem, vendar če želimo zaščititi ženski šport, tistim s prednostjo, ki jim ga prinaša moški spol, ne bi smeli dovoliti tekmovati,« je na Twitterju zapisala nekdanja britanska atletska olimpijska prvakinja Kelly Holmes. Podobno razmišlja njena rojakinja, tekaška šampionka Paula Radcliff. »Transspolne osebe se lahko identificirajo, kakor želijo, vendar ne v športu. Ženske so zaradi tega lahko ob boljšo uvrstitev,« je bila kritična 45-letnica.
Vse tri so svoje izjave čez čas omilile oziroma se zanje opravičile, saj so jih številni uporabniki družbenih omrežij označili za transfobne. »Trditve, da gre pri tem za transfobijo, so podivjane in neutemeljene. Z njimi se poskuša ženske utišati in osramotiti. Želimo le spodbuditi razpravo, ki bo vodila do tega, da športni organi implementirajo pravila, ki bodo pravična do žensk,« je za Guardian pred časom izjavila Nicole Williams, predstavnica združenja za zaščito pravic žensk v Veliki Britaniji (Fair Play for Women).
Polemike o tem, ali transspolne osebe lahko nastopajo v drugi spolni kategoriji, sicer niso nič novega. Diskurz je že v sedemdesetih letih prejšnjega tisočletja v ZDA sprožila teniška igralka Renee Richards, ki je, ironično, po koncu kariere trenirala tudi Navratilovo. Richardsova je že kot moški veljala za perspektivno, leta 1975 pa se je odločila, da postane ženska. Leto pozneje je že nastopala v ženski konkurenci in se med drugim udeležila pripravljalnega turnirja za Odprto prvenstvo (OP) ZDA, z odločitvijo pa zanetila pravi medijski vihar. Ženska teniška organizacija (WTA) in Ameriška teniška zveza (USTA) sta posledično umaknili podporo turnirju, nastop na njem pa je odpovedalo tudi 25 od 32 udeleženk. Obe zvezi sta teniški igralki kasneje postavili pogoj, da pred nastopom na OP ZDA opravi test, s katerim preverjajo spolni kromatin, čemur pa se je Richardsova uprla in vložila tožbo zaradi kršenja njenih državljanskih pravic. Primer je pristal na vrhovnem sodišču, ki je razsodilo, da je bila prepoved njenega nastopa diskriminatorna in da so ji bile pri tem kršene človekove pravice. Že naslednje leto (1977) je tedaj že 43-letna Richardsova lahko nastopila na OP ZDA, a se je po prvem krogu poslovila, kariero pa zaključila štiri leta pozneje brez odmevnejših dosežkov.
Razlike prenapihnjene?
Glavni protiargumenti za nastopanje transspolnih oseb v ženski konkurenci se nanašajo na njihove prirojene fizične predispozicije. Ker so se rodile kot moški, so običajno višje, imajo večje srce in večji volumen pljuč, njihova struktura kosti pa tudi po transformaciji spola ostane gostejša kot pri ženskah. »Moški imajo od pubertete naprej daljše in močnejše kosti. Zaradi mišično-skeletnih lastnosti premorejo večjo telesno moč v zgornjem in spodnjem delu trupa. Vse to se tudi ob zmanjšanju testosterona ne bo spremenilo,« je za britansko televizijo Channel 4 marca pojasnila novozelandska profesorica z univerze v Otagu Alison Heather. Specialistka na področju fiziologije je izpostavila tudi večjo gostoto mišičnih vlaken pri moških, ki po spremembi spola ne izgine. Zaradi izpostavljenosti moških testosteronu že v maternici so agresivnejši in bolj tekmovalni od žensk.
Da so razlike med ženskami in transspolnimi ženskami v športu prenapihnjene, pa so prepričani zagovorniki pravic transspolnih. Odkar je Mednarodni olimpijski komite (Mok) transspolnim športnikom v začetku 21. stoletja dovolil sodelovanje na olimpijskih igrah, se nihče od njih ni uvrstil nanje, kaj šele osvojil medaljo. »Ko se govori o tem, da so moški močnejši od žensk ali da imajo več testosterona in so močnejši ter višji, se govori o povprečju. Ob tem se povsem zanemarja razlika znotraj spola. Razlika med povprečnima moškim in žensko je veliko manjša, kot na primer med najvišjo in najnižjo ali pa najmočnejšo in najšibkejšo žensko. Ko v košarki ali odbojki visokim športnicam dovolimo tekmovati proti nižjim, javnost o poštenosti ne dvomi,« pravi Rachel McKinnon. Kolesarka še trdi, da je veliko odvisno tudi od športne panoge. »Nekdo, ki kolesari v klanec, mora biti lahek in močan, kar težji osebi z večjim skeletom ne more biti v pomoč,« meni svetovna prvakinja.
Znanost še vedno brez odgovora
Čeprav gre za aktualno in s kontroverznostjo prepleteno tematiko, znanost za zdaj še ni pritrdila ne nasprotnikom ne zagovornikom nastopanja transspolnih oseb v športu. Doslej je bilo na tem področju opravljenih presenetljivo malo raziskav. Eno od njih je leta 2015 izvedla kanadska znanstvenica Joanna Harper, sicer tudi sama transspolna oseba. Ugotovila je, da moški po hormonski terapiji in spremembi spola zaradi zmanjšane vsebnosti testosterona tečejo občutno počasneje. Celo do te mere, da nimajo več prednosti pred ženskami. A raziskava je bila opravljena le na osmih športnikih. Vsi so bili tekači, nihče od njih pa ni nastopal na mednarodni ravni.
Prav majhno število oseb, na katerih so lahko izvedejo raziskave, pomeni največjo težavo za znanstvenike. Po podatkih britanske vlade živi v Združenem kraljestvu od 200.000 do pol milijona transspolnih oseb, kar je zgolj 0,3 oziroma 0,75 odstotka celotnega prebivalstva. Podoben odstotek navajajo tudi v ZDA. Leta 2015 se je New York Times skliceval na podatke iz študije, opravljene leta 2011, ki pravi, da v ZDA živi okoli 700.000 transspolnih oseb.
Drugačen pristop sta v svoji raziskavi pred dvema letoma izbrala znanstvenika Stephane Bermon in Pierre-Yves Garnier. Osredotočila sta se na povezavo med testosteronom in dosežki pri športnikih, ki niso transspolni. Analizirala sta več kot 2000 krvnih vzorcev, odvzetih atletinjam na svetovnih atletskih prvenstvih leta 2011 in 2013, svoje izsledke pa sta objavila v reviji British Journal of Sports Medicine. Zaključila sta, da so imele atletinje z višjo vsebnostjo testosterona v petih od 21 disciplin med 1,8 in 4,5 odstotka boljše rezultate od tekmic z nižjo vsebnostjo moškega spolnega hormona.
Nedorečenost tudi v pravilnikih
Zmeda na znanstvenem področju se odraža v pravilnikih športnih organizacij. Mok je transspolnim športnikom zeleno luč za nastope na olimpijskih igrah prižgal leta 2004, čeprav le tistim, ki so spol spremenili popolnoma – se pravi, da so morali opraviti tudi operacijo spolnih organov. Nove smernice je komite začrtal pred olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru leta 2016. Moški, ki so se spremenili v ženske in želijo nastopati v ženski konkurenci, morajo na testiranje testosterona, čigar koncentracija vsaj eno leto pred tekmovanjem ne sme presegati 10 nanomolov na liter krvi. Tolikšna koncentracija predstavlja spodnjo mejo testosterona v telesu povprečnega moškega in je še vedno več kot trikrat višja od ravni, ki je v telesu povprečne ženske. Še strožja pravila je sprejela Mednarodna atletska zveza (Iaaf), ki tekmovalkam nastope na srednjih progah dovoli le, če v krvi nimajo več kot pet nanogramov testosterona na liter krvi.
Povsem drugačno pot so ubrali pri Ameriški zvezi dvigalcev uteži (USAPL) in februarja letos transspolnim tekmovalkam prepovedali nastopanje na tekmah pod njihovim okriljem. »Transspolne dvigalke uteži, ki so šle skozi puberteto, imajo nepošteno konkurenčno prednost pred ženskami, ki niso transspolne. Zaradi izpostavljenosti testosteronu v času pubertete imajo povečano gostoto kosti in večjo mišično maso,« so svojo odločitev pojasnili pri USAPL.
»S pravnega vidika lahko vodje tekmovanja sami določijo pravila, ki jih je treba upoštevati, preden neka oseba vstopi v tekmovanje. Pravila so lahko vezana tudi na biološko raven in fiziološke substance v telesu. Če se postavi pravila, nimamo veliko izbire, razen če pri tem pride do kršenja človekovih pravic. To je spolzek teren in to je bistvo vsega,« razmišlja športni filozof Milan Hosta.
Debate, ali so sedanja pravila pravična, razdvajajo športno javnost. Mnogi vidijo rešitev v uvedbi nove spolne kategorije, namenjene transspolnim športnikom, kar pa po Hostovem mnenju ni idealno. »Vprašanje je, ali športna institucija to prenese in ali je to smiselno. Govorimo o relativno majhnem odstotku ljudi. Dokler je tako, kot je, se bodo primeri reševali pri vsakem posamezniku posebej. Vse bo odvisno od športnikovega motiva, od tega, koliko se bo pripravljen izpostaviti, kako resno se bo boril za svoje pravice, da se lahko izživi v športu. Pri mejnih primerih bi bilo dobro najti rešitve, ki bodo zavarovale človekove pravice in na drugi strani morda tudi spremenile percepcijo poštenosti v športu. A ključno je, da smo demokratična družba in da začnemo o teh stvareh govoriti,« zaključi Milan Hosta.
