Vrsto let se s prijatelji v pokoju vsak dan ob 10. uri sestajamo v tej restavraciji. Če le ne igramo golfa, smučamo ali smo kako drugače odsotni. Da je lastnik Rožmarina postal župan, nam je všeč, saj se poznamo že vrsto let. Vsi upamo, da bo obrnil nov list v zgodovini našega Maribora.
Simpatije med vami in novim županom so velike, saj ste bili njegov vidni podpornik.Pred lokalnimi volitvami sem bil res v Arsenovičevi ekipi in na njegovi listi. Sicer na zadnjem, 45. mestu. Pred volitvami sem imel precej intervjujev, v katerih sem jasno podpiral Sašo Arsenoviča. Nisem pa imel nobenih ambicij, da bi se ukvarjal z mestnim svetom. V preteklosti sem bil namreč dva mandata svetnik, kar je bilo dovolj.
Lani ste se poslovili od funkcije člana alpskega odbora pri Mednarodni smučarski organizaciji. Zakaj?Vsaka zgodba se mora enkrat končati. To funkcijo bi sicer z lahkoto opravljal še naprej. Gre za manjšo skupino ljudi, neke vrste eminenco v svetu alpskega smučanja, v kateri so zmagovalci olimpijskih iger in svetovnih pokalov. Ko sem po odstopu norveškega kolega nenadoma postal najstarejši, sem ugotovil, da je prišel čas, da se poslovim tudi sam. Ni bilo preprosto, saj sem komaj izjecljal zaključni govor in potočil nekaj solz. Zdaj sem res pravi upokojenec. Občasno sicer še sodelujem s smučarsko zvezo. Pomagam namreč s kakšnim nasvetom, predvsem ko me pokliče vodja panoge za alpsko smučanje Miha Verdnik.
Zakaj ste se poslovili od omenjene funkcije, če bi jo lahko, kot pravite, še naprej opravljali z lahkoto?Ker se tudi v Sloveniji pojavljajo kadri, ki imajo možnost priti na to mesto. Mislim na nekdanjega uspešnega tekmovalca, zdajšnjega funkcionarja in predsednika kranjskogorskega kluba Grego Benedika. Na takšno funkcijo lahko pride le človek s pedigrejem, ki nekaj zna in velja, da ga potrdijo člani iz vseh držav. Veseli me, da je bil Benedik lani na kongresu mednarodne organizacije v Grčiji izvoljen na ta položaj.
Čez tri dni bo že prva tekma za Zlato lisico. Ste kaj vznemirjeni?Seveda. Do svojega zadnjega izdihljaja na temo alpskega smučanja ne bom miren. Spremljam vsako tekmo svetovnega pokala, zanimajo me tudi mladinske in otroške kategorije. Vso zimo spremljam temperature, se kot številni Mariborčani sprašujem, ali bodo dovolj nizke za organizacijo tekem svetovnega pokala. V zadnjih tednih se je temperatura stalno gibala na mejnih območjih, bila je inverzija. Organizatorji so imeli velike težave, da so pripravili progo.
Kaj pomeni Zlata lisica lokalnemu in širšemu okolju?S promocijskega stališča so tekme svetovnega pokala v alpskem in nordijskem smučanju ter biatlonu v Mariboru, Kranjski Gori, Planici in na Pokljuki največ, kar Slovenija lahko ponudi svetu. Prireditve prenaša na desetine televizijskih postaj po vsem svetu. Drugih takšnih prireditev v Sloveniji ni. V preteklosti smo se pojavljali v svetovnih medijih, ko je divjala vojna, česar si ne želimo nikoli več. Če bi bila denimo nogometna tekma med Avstrijo in Slovenijo, bi bil dogodek superzanimiv v obeh državah. Verjetno bi tekmo prenašali le dve televizijski hiši, slovenska in avstrijska. Zato velja smučarsko rožico, ki že več kot 50 let cveti v Mariboru, skrbno varovati in zalivati ter ne napraviti napake, da bi kdaj uvela.
Kako pomembno je, da Zlata lisica ostane v Mariboru in se ne seli v Kranjsko Goro?Kranjska Gora je alpska tekma, Maribor mestna. Maribor ima pri prevozu gledalcev na prizorišče precej manj težav. Velika razlika med obema prizoriščema je, da v Kranjski Gori vsako leto potekata moški tekmi, ki imata v svetu večjo veljavo kot ženski v Mariboru. V Kranjski Gori skoraj nikoli ni snežnih težav za izvedbo tekmovanj, v Mariboru je bilo in bo večkrat do zadnjega trenutka v zraku, ali bo dovolj snega za izvedbo prireditve. Organizacijsko je Maribor zelo močan, saj mora imeti močno ekipo, medtem ko je organizacija v Kranjski Gori razmeroma preprosta. K sreči imamo Kranjsko Goro, da lahko Zlata lisica ostane v Sloveniji, kar je za slovensko alpsko smučanje zelo pomembno. Sodelovanje med Mariborom in Kranjsko Goro je odlično in tako mora vselej tudi ostati.
Pravite, da imajo moške tekme svetovnega pokala večjo veljavo od ženskih. Zakaj?Tega si nismo izmislili v Mariboru, kjer nam ženski tekmi svetovnega pokala pomenita največ na svetu. Vrednost določijo strokovnjaki v mednarodnih marketinških agencijah. Prispevki za televizijske pravice in marketing so za Kranjsko Goro bistveno višji kot za Maribor. Na tako visoki ravni, kot je mariborska, so vse ženske tekme svetovnega pokala, ki potekajo v Avstriji, Švici in Nemčiji. Prireditve v Italiji in Franciji po gledanosti zaostajajo za Mariborom. Tekme zunaj alpskih držav nikoli ne bodo doživele veljave Zlate lisice.
Kako pomembno je, da bo v Mariboru na veleslalomu tekmovala tudi Ilka Štuhec, ki ji termin zaradi logistične poti na SP v Skandinavijo ne ustreza?Vsi v Mariboru smo si želeli takšnega scenarija in se bali drugačnega. Obstajala je negotovost, ali bo ekipa Ilke Štuhec dodatno tekmo, ki jemlje energijo, vzela v zakup. Očitno je pri Ilkini odločitvi vplivala ljubezen do Maribora. Njena prisotnost je zelo pomembna za gledalce, čeprav verjetno Ilka v veleslalomu ni tako konkurenčna kot v hitrih disciplinah.
Ilka Štuhec se je v velikem slogu vrnila na tekmovalno sceno. Ste pred sezono pričakovali kaj takšnega?Verjel sem, da se bo vrnila uspešno, a ne s tako udarnimi rezultati. Vsi smo ponosni, da je tako dobra.
Kakšen je vaš pogled na sezono slovenskih alpskih smučark v tehničnih disciplinah?Z izjemo Mete Hrovat je slovenska reprezentanca v tej sezoni naredila korak nazaj. Zlasti mi ni všeč tehnično znanje tekmovalk. Slovenski alpski smučarji morajo stremeti k uvrstitvam med najboljšo deseterico, česar Ana Bucik in Maruša Ferk nista sposobni. K sreči se pojavlja nekaj mladih, mislim predvsem na Nejo Dvornik.
Kdo je odgovoren za korak nazaj?V prvi vrsti se to dogaja zaradi nižje množičnosti, ki jo imamo v Sloveniji v primerjavi s tekmeci. Namesto da bi se slabše tekmovalke izločile same, imajo zagotovljena mesta v reprezentanci. Štiri ali pet tekmovalk, ki lahko dobro nastopajo na svetovnem pokalu, je za Slovenijo premajhna številka.
Bi morali po vašem mnenju v slovenski smučariji kakšnega trenerja menjati po nogometno?Alpsko smučanje je specifično. Domač trenerski kader je razmeroma omejen. Nimamo pametnega prirastka, da bi kdo koga po znanju prehitel. Večna dilema je, kako je s tujci, ki v takšnem sistemu, kot ga imamo, težko funkcionirajo. Tujci so bistveno dražji in večkrat je njihovo znanje vprašljivo. Trenutno ne vidim tujega strokovnjaka, ki bi bil trenerska zvezda in bi prišel v Slovenijo. Najboljši ne zapuščajo svojega okolja.
Pravite, da spremljate tudi mlajše kategorije. Kakšno je stanje?Finančno stanje v slovenskem alpskem smučanju žal ni takšno, da bi imeli močni reprezentanci B in C. Čeprav so bili letos Miha Verdnik ter njegovi nadrejeni in podrejeni izredno pridni, saj so zbrali veliko finančnih sredstev. Z njimi so imeli vsaj A-reprezentanti optimalne pogoje.
Meta Hrovat je up slovenskega alpskega smučanja. Menite, da lahko postane najboljša na svetu?Je na pravi poti, da postane ena najboljših. Je mladinska svetovna prvakinja, zna tekmovati. Da v tej sezoni s hudimi bolečinami v gležnju dosega dobre rezultate, dokazuje, da je prava Gorenjka, ki bo lahko v alpskem smučanju dosegla še veliko. Želel bi si, da bi imeli deset takšnih Gorenjk. Avstrijci imajo pol ekipe najboljših poškodovane, a imajo ogromno mladih, ki prihajajo in jih uspešno nadomeščajo. Si predstavljate, da v Sloveniji padeta Ilka in Meta? Jaz si raje ne.
