Tim Gajser, svetovni prvak v motokrosu: Začetek sezone v Evropi je čuden

Tako uspešnega pripravljalnega obdobja nisem imel še nikoli v karieri. V prejšnjih sezonah sem se na pripravljalnih dirkah bolj ali manj lovil, letos sem zelo zadovoljen. Za mano je odlično obdobje, veliko pa sem delal predvsem pri startih. Že v prejšnji sezoni sem imel dobre starte, a manjkala je pika na i, tako imenovani »holeshoti« (najhitrejši starti, op. p.), velika izboljšava pa je bila vidna že v Italiji. Na vseh področjih se skušam izboljšati, kajti nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še bolje. Tudi če zmaguješ in si svetovni prvak, so še možnosti za izboljšave in napredek.

Gre za dirke, na katerih se skušaš po dolgem premoru od konca prejšnje sezone vrniti v tekmovalni ritem. Čeprav sem bil v Italiji zelo uspešen, sem na progi tudi precej testiral blažilnike in druge dele na motorju. Ko si na treningu in voziš sam, se lahko vrhunsko počutiš in imaš super občutke, ko pa prideš na pravo dirko, je vse drugače: proga, vzdušje, 40 tekmecev na startni rampi, navijači… Dirka je najboljši trening in test.

Lagal bi, če bi rekel, da ni moj glavni cilj spet biti najboljši na svetu v razredu MXGP. Čeprav vem, da je naslov težje braniti kot napadati in osvajati. Pritiska ne čutim in ga ne ustvarjam zase, saj to počne že moja okolica. S tekmeci in njihovimi ekipami se ne obremenjujem, ampak se skušam osredotočiti predvsem nase. Poleg Nizozemca Jeffreyja Herlingsa in Italijana Antonia Cairolija je še veliko vrhunskih voznikov, ki lahko presenetijo: stari znanci, kot so Francoz Romain Febvre ter Belgijca Clement Desalle in Jeremy van Horebeek, moj novi klubski kolega Mitch Evans je zelo hiter, prav tako novinec, Španec Jorge Prado, svetovni prvak v MX2. Konkurenca bo zelo velika. Kar zadeva hitrost, bomo dokaj skupaj, največ pa bo odvisno od uspešnosti samega starta in kdo bo na stezi močnejši v glavi.

Ne smem veliko govoriti o tem, ampak že na pogled je jasno, da gre za povsem nov motor. Lahko bi rekel, da so pri Hondi spremenili vse od A do Ž. Že lanski je bil vrhunski, letošnji je še boljši. Pri Hondi me najbolj fascinira naslednje: ko misliš, da je motor že tako dober, da ga je skoraj nemogoče še dodatno izboljšati, Japonci vedno najdejo nekaj novega in boljšega. Že ko sem prvič sedel na novi motor in odpeljal nekaj krogov, sem se na njem takoj počutil zelo domače. Če se dobro počutiš na motorju in uživaš med vožnjo, potem pridejo tudi vrhunski rezultati.

Da, precej. Po koncu vsake sezone se sestanemo z vsemi Hondinimi inženirji, na teh sestankih pa povem svoje mnenje o tem, na katerih področjih bi lahko motor še izboljšali. Potem inženirji delajo pri tem in novembra lani so prišli z novim motorjem, ki smo ga potem tudi veliko testirali. Pri Hondi imajo zame ogromno posluha: vse, kar rečem in predlagam, upoštevajo in naredijo. Vedno je cilj isti – narediti motor še močnejši in hitrejši, sočasno pa lažji in bolj vodljiv. Nova pogodba s Hondo? Po tej sezoni mi sedanja poteče, predlogov in ponudb je zares veliko. Pogovarjamo se že od lani, na koncu pa bomo videli, kako se bo razpletlo.

Evans je vrhunski voznik, kar je s super dosežki dokazal že v minuli sezoni, ko je vozil v nižjem razredu MX2. Mislim, da mu zdajšnji 450-kubični motor precej bolj ustreza kot lanski 250-kubični, saj spada med težje in višje voznike, zato se lažje vozi z močnejšim motorjem. Na pripravah na Sardiniji sva skupaj veliko trenirala in testirala motor, v prejšnjih sezonah pa sem to počel bolj ali manj sam. Super je imeti ob sebi enakovrednega timskega voznika, ki je poleg športne kakovosti tudi značajsko v redu. Je tipičen Avstralec, flegmatičen in sproščen, bolj na izi. Za zdaj se odlično razumeva in verjamem, da bo tako tudi v prihodnje.

Prihajajoča sezona bo zelo dolga in naporna, saj je v koledarju SP kar dvajset dirk, dve več kot lani. To, da po dolgih letih spet začenjamo v Evropi, je tudi malce čudno. Konec tega tedna, ko bo potekala uvodna dirka, je vreme v Angliji zelo nepredvidljivo. Pogosto je deževno in mrzlo, morebiti bo tudi kaj snega, čeprav upam, da bo lepo in sončno. V koledarju dirk je tudi nekaj novih prizorišč, kot sta Džakarta in Kymiring na Finskem, in drugih novosti. Vse nove proge bodo za vse nas nekaj posebnega, saj med tistimi, ki vozimo na dirkah za SP, še nihče ni tekmoval na njih. Veselim se novih prog, držav in izkušenj, kajti spremembe so vedno dobrodošle, saj popestrijo sezono.

Za zdaj lahko stoodstotno zagotovim, da bom tekmoval na dveh dirkah za državno prvenstvo v svoji okolici – v Orehovi vasi in Slovenskih Konjicah. Če pa bom imel zaradi preizkušenj za SP še kaj dodatnega časa in možnosti, bom morebiti odpeljal še kakšno domačo dirko.

Način treninga za motokros je zelo širok, tako da lahko vanj vključiš več športov in jih združiš. Na primer vožnja s cestnim in gorskim kolesom, ko si naredim manjšo skakalnico in tudi skačem, tek, veslanje, plavanje… Vse to prispeva k dopolnitvi in popestritvi treningov, da niso tako monotoni: da ne greš le z motorjem in odpelješ nekaj krogov, potem pa v telovadnico in oddelaš svoje. So pa nekateri športi in ekstremne zadeve, ki mi jih pri Hondi ne dovolijo. Honda namreč zahteva, da sem stoodstotno pripravljen, in če bi se mi kaj neprijetnega zgodilo v kakšnem drugem športu, bi lahko imel velike težave.

Padcem se noben dirkač ne more izogniti, to je pač v naravi tega športa. Toda če med vožnjo ne napadaš in ne greš na polno, ne moreš nikoli iti prek svojih meja in sposobnosti. Brez padcev se kot voznik nikoli ne izboljšaš. Če bi ves čas vozil v »coni udobja«, sicer ne bi prihajalo do padcev ali pa bi bili minimalni, vendar tudi ne bi napredoval. Z leti in dirkaško kilometrino sem seveda vedno izkušenejši, zato skušam tudi bolj voziti z glavo, ne pa iti na glavo.

Lani je ata naredil korak nazaj, tako sva se dogovorila. Meni je to zelo ustrezalo in dobro sem se počutil. Pri testiranjih novega motorja in pripravah za to sezono ni sodeloval, prav tako ni več toliko prisoten v moji karieri kot nekoč. A če sem kdaj v dvomih ali potrebujem kakšen nasvet, se obrnem nanj ter poslušam njegove predloge, ideje in stališča. Kadar treniram na domači progi, pride – če je doma – tudi on. Če mu je do vožnje, se tudi obleče in odpelje nekaj krogov, a to je v zadnjem času bolj redko. Zato večinoma voziva in trenirava z Nejcem, bratom in mehanikom. Čez poletje je oče večinoma na Hrvaškem, bil pa je na pripravah na Sardiniji. Tam sem bil tri tedne, oče je prišel za enega, prav tako tudi Špela, moj kondicijski trener, bratranec, stric, nekaj kolegov…