Njegova teniška filozofija, s katero oblikuje in razvija svojo osebnost, z njo pa povratno vnaša v teniško igro še več filozofske pronicljivosti in psihološke silnosti, me pritegne podobno kot Agassijeva moč za ljubezen, Ivaniševićeva odprta skromnost in dobrodušna dostopnost deveti dan po osvojitvi Wimbledona, lepota uma Roka Petroviča, Terzanijevi zapisi življenjske poti, zrcalnost romana Tišina v oktobru, nekdanji očetovi radijski pogovori ali božanskost Caveove glasbe. Ne navdihuje me samo zato, ker je bila njegova pot do vrha enkratno težka. Tudi ne samo zato, ker je s tem njegova življenjska zgodba impresivna. In ne samo zato, ker je po narodnosti Srb.
Seveda ima tudi njegova zgodba mitske poteze in razsežnosti legende. Posebej po letošnji zmagi na Wimbledonu. Majhen deček, brez stvarno oprijemljivih izhodiščnih možnosti za dosego velikega uspeha, je postal to, kar je danes: večna številka ena svetovnega tenisa, velika športna osebnost, promotor tenisa kot kulture in pedagogike življenja, osrednji lik svoje države in – tako ga tudi dojemam – velik humanist. »I have a dream« niso bile samo besede govorniške spretnosti M. L. Kinga. Odražajo aktivno zlato jedro človekove psihologije pri iskanju smotra in smisla v življenju. Kadarkoli, kjerkoli in pri slehernem početju, od znanosti in umetnosti prek politike do športa in splošne življenjske drže. So pogon vedenjske nujnosti, ki onkraj morale določa ravnanja človeka.
Đokovićeve sanje so bile velike in za njih je bil pripravljen storiti vse človeku dosegljivo in človeško možno. S trdim delom, odpovedovanjem, pogumom, brezkompromisno vztrajnostjo in velikim srcem. Tudi tako rekoč z znanstvenim pristopom do mojstrenja športnih veščin, proučevanja človekove psihe, fizičnih zmogljivosti in elementarnega pomena prehrane.
Hitro, bistro in uspešno se je učil na napakah
Preživljal je kaotične življenjske razmere. Otroštvo je v Srbiji preživljal v času vojne. Bil je prisiljen iskati izhode v boljše življenje in načine celostnega preživetja. Treniral je v težkih razmerah, v slabih pogojih, z omejenimi sredstvi za športni razvoj do vrhunskosti. Imel je željo po maksimalnem uspehu in voljo za uresničitev cilja. Postal je najboljši tenisač na svetu.
Kot novincu med profesionalno teniško elito mu še ni uspelo obvladati tistega, kar so komentatorji označili za tako imenovani »balkanski« temperament. Znal je pompozno pokazati močna čustva nezadovoljstva. Ni še poznal skrivnosti in čarobnosti vezi, stkanih v odnosu z gledalci in novinarji. Posledično ga teniško občinstvo najprej ni sprejelo, skoraj ga ni maralo. A Đoković se je hitro, bistro in uspešno učil na napakah. Postal je izjemen retorik, naučil se je več jezikov, v katerih se lahko pogovarja na tiskovnih konferencah, na intervjujih, ima zaključne govore na turnirjih ipd. (Ni na primer dovolil, da bi se mu pripetila podobna nesimpatična zadrega, kot se je denimo Nadalu, ki tudi po enajstem osvojenem naslovu v Roland-Garrosu ni zmogel celovite izjave v francoščini. Zadrego je okrepila pripomba poraženca v finalu, Dominica Thiema, da se bo naučil francosko, preden bo ponovno stal na odru za finalista.)
Naučil se je biti všečen, postal je všečno simpatičen, končno pa je izoblikoval tako pristno in močno osebnost, da njeni navdihujoči magnetizem ni več puščal prostora za ravnodušnost do njegovega osebnostnega lesketanja, tehniškega mojstrstva in rezultatske virtuoznosti. Danes velika večina športnega občinstva Novaka legitimno občuduje. Dolžina, jakost in energija aplavza, ki ga je doživel po porazu v finalu odprtega prvenstva Francije (Roland-Garros), tvorijo monumentalen trenutek v zgodovini športa. Nole je potem osvojil tudi ta turnir.
Đoković je rezultatske uspehe in svojo zvezdniško javno podobo hitro nadgrajeval s promocijo pozitivnih vrednot, predvsem vrednote solidarnosti, tekmovalnega poštenja in miru. Kot športni humanist pogosto daruje sredstva v humanitarne namene. Kot gost v televizijskih oddajah kaže smisel za inteligenten, sproščen in dobrodušen humor. Čustvena in socialna inteligenca mu omogočata izražati verodostojno igrivost v odnosu do resnih zadev in resno intelektualizacijo reči, ki se zdijo le igra.
Nole je skrajno spoštljiv človek. Ne le do novinarjev in občinstva, tudi do svojih nasprotnikov. Ob zmagah najprej prepričljivo in iskreno izreka besede spoštovanja in pohvale do poražencev. Ob porazih počne enako. Ne prepušča se telesni govorici in obrazni mimiki razočaranca. Ne zaletava se v kote grenkobe in pobitosti, ampak kot zgledna športna osebnost aktivno prispeva k veličastnosti končanih športnih dogodkov tudi v vlogi poraženca. In vedno ob stisku rok pri mreži, ko je dvoboj končan, tudi ob porazu in z gesto prepričljive iskrenosti nameni lepe in spodbudne besede svojemu nasprotniku. S takšno gesto je na primer po teniškem obračunu z Del Potrom na olimpijskih igrah slednjemu privabil solze iz oči. Kadar se Nole na teniškem igrišču odzove na prepričevanja k zabavljaškim vložkom, v vlogi oponašalca drugih igralcev ali igralk, nespretnega plesalca ali igralca v skeču, ne deluje vsiljivo, ampak simpatično in odmerjeno (nasproten primer je morda Henry Leconte). Zato si lahko privošči tudi to. Zato je velik in zato ostaja zmagovalec.
Srbski teniški virtuoz je v središče pozornosti vnesel tudi svojo etiko in metodo prehranjevanja. Kot široko razmišljujoč človek in športni filozof, ne le tekmovalni gladiator, je Đoković domislil dovršen lastni sistem prehranjevanja. V tem pogledu se nam je predstavil tudi kot osebnost z dovršenim odnosom do okolja in vse žive narave. Izkazal je očitnost svoje življenjske filozofije, da je človek celota, osebnost, ki je sestavljena iz več elementov, med katerimi je treba najti optimalno ravnovesje. Njegov odnos do sveta in načina življenja odraža etično samorazumevanje, ki v tradicionalne vrednote verjame in jih postavlja med prioritete pri izgradnji osebnosti ter javne podobe.
Uprizarjal je jakost Sile
Za moj športni okus je bil letošnji polfinale v Wimbledonu predstava sinteze dveh poudarkov popolnosti. Ob presunljivi fizični moči, hitrosti in jakosti udarcev je Nadal deloval kot Terminator, ki ga lahko zaustavi samo holivudski junak, ustvarjen po znanstvenofantastičnem scenariju. Ali drugače, Nadalovo surovo moč je bilo mogoče zaustaviti samo z optimalno kombinacijo manjše fizične moči in povečane moči uma. Z neubranljivo silo uma. Đoković je pred dvema letoma dosegel vrh teniškega Olimpa. Genialno mu je uspelo ustvariti idealno kombinacijo tehnike, taktike, telesne moči, jakosti udarcev, moči uma in moči psihe. Ni bilo nepričakovano, da je z vrha treščil ob tla. Razlogi se mi ne zdijo odločilni. Ti so vselej, taki ali drugačni, bolj ali manj razumljivi in človeški, sinteza telesnih in psihičnih, okoljskih ter družinskih, teh ali onih.
Močno me zanima predvsem človek, ki je prigarano in zasluženo zmogel priti na vrh, treščil z vrha na dno in začel znova: umiril strasti, zacelil rane, pozdravil bolečino, spet našel voljo, krepil moč, večal motivacijo, iskal ravnovesno obvladanost, ponovno prepoznal smisel, vsrkal ponižnost in potrpežljivost, ponovljeno izostril um ter ponovno zgrabil silo z dlanmi.
Đoković je v partiji z Nadalom uprizoril vsemogočnost človekove fizične, čustvene, umske in psihične celovitosti. In niso odločile navdušujoče točke, ki jih je dobil. Odločile so točke, ki jih je izgubil, pa bi jih moral dobiti. Tako imenovani »zicerji« v športnem žargonu. Odločile so njegove reakcije na izgubo teh točk, odziv organizma, od možganov do palca na nogi, na izgubo teh točk. Ob njih (naštel sem tri odločilne) je Đoković prikazal rušilno moč neomajnega uma, neskončne možnosti samozavesti, uresničenje vere v uspeh, ki je v trenutku uspeha samo dohitela v preteklosti že določeno prihodnost. Uprizarjal je jakost Sile.
In potem je bilo končano, odigrana je bila zadnja točka. Đokovićev obraz je potrjujoče razkril obstoj in moč Sile. Bil je miren. Notranje umirjen. Deloval je kot človek, ki je, da je zmagal, samo moral prehoditi to pot, točno določeno pot, ki jo je poznal, ker jo je sam ustvaril v glavi, preden se je razkrila tudi nam. Dvignil je pokal in se zdel kot deviško očiščen otrok, ki se je rodil v svet kot odrasel, s polnostjo spomina iz preteklega življenja. Enako ali celo še bolj spoštljiv, dostojanstven, ponižen in veličasten. Za trenutek se je zdel srečen. Če je res bil, mu je uspelo, ker je čas trajanja sreče samo trenutek.
Mislim, da je šlo za trenutek dokončnega izoblikovanja osebnosti posameznika, športnika, moža, očeta in državljana. Mislim, da je šlo za priti na vrh. Ta vrh ni več v neposredni povezavi s športom. Kozmično ga presega.
Dr. Andraž Teršek je med drugim soavtor nedavno izdane knjige Oris prava in etike za igralce tenisa, ki sta jo napisala skupaj s teniškim trenerjem Blažem Weissom.
