»Nimam kaj dosti časa za tenis, golf ali ribolov. Imam pač dva majhna otroka in delo. Dan se začne tako, da ju ob pol devetih peljem v šolo. Potem grem v telovadnico, nato pa sem večinoma v pisarni. Ob pol štirih grem po otroka in preostanek dneva poskušam preživeti z njima,« je svoj običajni dan po koncu teniške kariere v pogovoru za Associated Press opisal Rafael Nadal.
Njegovo življenje torej ni prav nič drugačno od življenja večine staršev, le s to razliko, da se mu na poti od doma do šole in službe ni treba prav veliko voziti ali jeziti zaradi prometnih zastojev. Njegova sinova, stara štiri leta oziroma 15 mesecev, namreč obiskujeta šolo oziroma vrtec v sklopu Nadalove teniške akademije na Majorki, kjer je zaposlenih kar 700 ljudi.
Sliši se z Rogerjem
Taki so seveda njegovi dnevi le, kadar je doma, saj sicer še vedno veliko potuje na razne dogodke, na katerih bi ga radi videli. Zdaj ima veliko dela s pripravami na teniško ekshibicijo, ki bo 28. februarja v T-Mobile Areni v Las Vegasu. To bo njegov prvi nastop v ZDA po upokojitvi pred dvema letoma in po dvoboju s Carlosom Alcarazom prav tako v največjem igralniškem mestu. S kom bo igral tokrat in kakšne bo pravzaprav format ekshibicije, še ni znano. Lani se je v Las Vegasu na podobni prireditvi, ki bo tudi tokrat na sporedu tik pred turnirjem v kalifornijskem Indian Wellsu, osem igralcev pomerilo podaljšanih igrah (tiebreakih)
Kdo ve, morda pa se bi tam lahko pojavil celo Roger Federer, ki je letos pokazal odlično pripravljenost na ekshibiciji na US Openu. Rafa, ki je junija praznoval 40. rojstni dan, je s pet let starejšim večnim tekmecem in prijateljem v stalnih stikih. »Skoraj vsak teden se slišiva in imava dolge pogovore. Če se bova kaj zmenila za prihodnost, boste pravi čas zvedeli. Za zdaj še ne vem. Ne pogovarjava se o ekshibicijah, ampak o športu nasploh in o tem, da smo bili mi nekoč veliko boljši od sedanjih igralcev, ha, ha,« se je pošalil Rafa, ki je sicer zmagal na 24 od 40 dvobojev s Švicarjem.
Nadal priznava, da ni takoj navdušeno pristal na ekshibicijo, saj tenisa dolgo ni igral. Kot je razkril že v Netflixovemu dokumentarcu, se je vso kariero spopadal s kroničnimi poškodbami na levi nogi in kolku, pred letom dni pa je prestal operacijo za lajšanje bolečin in ponovno gibljivost desne roke. »Štiri mesece nisem smel z njo nič početi, pred mesecem pa sem spet prijel za lopar na dogodku ob desetletnici moje akademije. Zdaj je nekako moja dolžnost, da spet začnem vaditi, a korak za korakom, da ne bi prišlo še do kakšne poškodbe. Staro telo zahteva čas in potrpežljivost,« se zaveda osvajalec 22 grand slamov in dveh zlatih olimpijskih medalj, ki meni, da je teniški cirkus postal preveč naporen tudi za mlajše. O tem pričajo tudi letošnje dolge odsotnosti Jannika Sinnerja in Alcaraza zaradi poškodb. Nadal obžaluje, da ni med svojo kariero manj igral na igriščih s trdo podlago.
»Težko se mi je bilo zavzemati za to, ko sem še tekmoval, saj bi vsi mislili, da želim le izkoristiti svojo premoč na peščeni podlagi. Ali pa na travi, ki je bila moja druga najboljša podlaga. A zdaj lahko rečem: ne vidim veliko profesionalnih športov na takšnih podlagah. V tenisu večino časa igramo na zelo agresivni površini za telo in sklepe. In potem plačamo ceno,« poudarja Nadal, ki predlaga, da bi se ATP moral zgledovati po golfu in sistem enoletnih lestvic in točkovanj nadomestiti z dveletnim. »Tak sistem bi igralcem dal malo več svobode za boljše odločitve, pa tudi več časa za okrevanje po poškodbah, ne da bi se vaša uvrstitev hitro znižala,« razloži.
Morda bo kdaj trener
Na vprašanje, ali se kdaj vidi kot trenerja, odgovarja: »Za zdaj ne. Imam dva sinova, s katerima se skušam čim več ukvarjati, zato ne bi mogel stalno spremljati kakšnega tenisača. A nikoli ne reci nikoli,« ne izključuje povsem takšne možnosti Španec, ki je nedavno že sprejel pomembno novo vlogo. Na naslednji skupščini ga bodo predlagali za člana upravnega odbora madridskega Reala, kar je kot dolgoletni član in velik navijač kluba z navdušenjem pozdravil.
Sicer pa se Nadal, ki vse raje klepeta z novinarji, v zadnjem času rad ozre tudi na nekatere svoje mladostne napake, med njimi je tudi njegov modni (ne)okus. »Delal sem napake. Tisti moj videz dolgolasega pirata z bandano, tričetrtinskimi hlačami in majicami brez rokavov se mi zdaj zdi grozen. A takrat mi je bilo to všeč, saj sem se skušal tudi z bolj divjimi in pisanimi oblačili razlikovati od Rogerja, ki je prisegal na klasično eleganco. Več kot leto dni smo pripravljali vsako novo kolekcijo in pri tem sem užival, a zlasti v začetku kariere se je pogosto zgodilo, da barve in oblačila v živo niso bila videti tako dobro kot na računalniku,« priznava teniška legenda.