Ženski finale Rolanda Garrosa med osmo nosilko Miro Andrejevo in 114. igralko sveta Majo Chwalinsko je bil veliko presenečenje. Obe igralki sta prvič v karieri igrali v finalu enega izmed največjih štirih turnirjev na svetu, kar se je poznalo predvsem v nervoznem začetku. Po uvodnih štirih igrah z odvzemom servisa nasprotnici pa je ruska najstnica pokazala, zakaj velja za eno najbolj nadarjenih na svetu, in prišla do uspeha kariere z zmago 6:3 in 6:2 v nizih.
»Ko sem bila mlajša, sem si velikokrat predstavljala ta trenutek, velikokrat sem o njem tudi sanjala. Zdaj ko držim v rokah ta prestižni pokal, lahko povem, da je občutek v resnici še veliko boljši kot v sanjah. Pravzaprav je že zdaj nalezljiv in sanjam že o naslednjem,« je po prejemu pokala povedala Mira Andrejeva, ki je za zmago prejela tudi ček v višini 2,8 milijona evrov. S pol manjšim zaslužkom je bila več kot presrečna tudi 24-letna Poljakinja. »Vem, da ste si vsi želeli boljši finale. Jaz sem poskušala vse, a kriva je Mira, ki je bila enostavno predobra. Iskreno ji čestitam za ta uspeh, sama pa sem preživela izjemne tri tedne tukaj v Parizu,« tudi ob porazu ni izgubila smisla za humor Maja Chwalinska.
Težak zadnji korak
Mira Andrejeva se je rodila 29. aprila 2007 v Krasnojarsku v Rusiji. Za tenis jo je navdušila tri leta starejša sestra Erika. Zaradi boljših razmer za igranje tenisa se je družina preselila najprej v Soči, kasneje pa sta se sestri ustalili v Franciji v teniškem centru Elite v Cannesu, kjer se je nekoč kalil tudi njun sloviti rojak Daniil Medvedjev. Najmlajša zmagovalka Rolanda Garrosa po Moniki Seleš, ki je leta 1992 kot 18-letnica osvojila tretji zaporedni naslov v Parizu, je tako v soboto pridobila tudi nove navijače, saj jih je po veliki zmagi nagovorila tudi v francoščini. Vseeno pa je večino govora opravila v angleščini.
Profesionalka je postala leta 2022 in kot najstnica hitro napredovala po lestvici navzgor. Že prvo sezono je dosegla štiri turnirske zmage serije ITF, leto kasneje pa je naredila še korak naprej. Končala je med 50 najboljšimi na lestvici WTA in dobila naziv novinke leta. A tu se ni ustavljala in pred dvema letoma je že bila polfinalistka Rolanda Garrosa, peščena igrišča pa so njena najljubša.
Leta 2025 je v Dubaju in Indian Wellsu zaporedoma osvojila turnirja serije masters, na grand slamih pa ji ni uspelo narediti zadnjega koraka. »Do tega trenutka sta bili zmagi v Dubaju in Indian Wellsu najboljši trenutek moje kariere, a z dosežkom v Parizu se ne moreta primerjati. Ta korak je bil zares težek, a zdaj si želim le še nadaljevati,« je polna optimizma prva zmagovalka turnirja za grand slam, rojena po letu 2005.
Začela je poslušati in se umirjati
Največ težav pri preboju v sam vrh svetovnega ženskega tenisa je imela sama s seboj. Tako kot njen rojak Medvedjev je znana po tem, da na igrišču večkrat izgubi živce. Zlomljen lopar in nekaj krepkih besed zanjo niso noben tabu. »Največjo zahvalo za zmago v Parizu moram pripisati sama sebi. Samo jaz vem, s kakšnimi čustvi in ovirami sem se morala spopasti, da mi je uspelo,« se zaradi načrtnega dela s psihologinjo Alexis Castorri svoje težave zaveda tudi sama. Da se za velik uspeh v celoti zahvaljuje sama sebi, je pokazala tudi z vnaprej pripravljeno jopico za poziranje na fotografijah za končno zmago z napisom I want to thank myself (rada bi se zahvalila sama sebi).
Ob načrtnem sodelovanju z Alexis Castorri, ki je v preteklosti denimo sodelovala tudi z Andyjem Murrayjem, je drugi glavni razlog za uspeh sodelovanje s Conchito Martinez. Nekdanja številka dve svetovnega tenisa in zmagovalka Wimbledona 1994 je mlado Rusinjo prevzela pred dvema letoma. Zgradili sta izjemen odnos, kar se vidi tudi v medijskih nastopih, kjer se večkrat pošalita na račun druge. »Največja sprememba v njeni igri v Parizu je bila, da je v ključnih trenutkih začela poslušati moje nasvete in se poskušala umiriti,« je mirno glavo za končni uspeh izpostavila tudi Conchita Martinez.
Prva španska ženska zmagovalka turnirja za grand slam je ob tem še razkrila, da si ekipa med turnirji čas najraje krajša z igranjem igre uno in da je zanjo najboljši občutek, ko v tej igri zmaga in porazi svojo varovanko. »To je najboljši trenutek mojega poklica v tej ekipi,« se je pošalila, nato pa se dotaknila še prihodnosti svoje varovanke. »Stara je šele 19 let. Zdaj smo videli, da ko je osredotočena na tenis, posluša in dela stvari, ki jih mora, potem je meja le nebo.«