Pri 12 letih že trenirala v Ameriki
Preden je Monika Seleš 30. aprila 1993, samo pet let po laskavem portretu v Sports Illustrated, doživela to nočno moro, je živela športno pravljico. Ta pravljica ni bila stvar naključja. Monika je namreč imela vse, kar mora imeti dober športnik: samodisciplino, požrtvovalnost in talent, hkrati pa veliko zagnanost, zrelost in premišljenost, zaradi katere je kljub izjemni igri v zgodnjih najstniških letih napovedala, da bo med profesionalce šla šele po koncu srednje šole, na turnirjih pa ne bo igrala vse do odprtega prvenstva v ZDA. »Mnogi želijo podreti neki rekord, ko so mladi. Jaz ne želim podirati rekordov, saj se tako lahko poškoduješ. Želim samo dobro igrati, ko bom imela 19 let.« Njena želja se je uresničila že prej. Pri devetih letih, ko je bila skoraj tako velika kot lopar, ki ga je držala v rokah, je nastopila na jugoslovanskem teniškem prvenstvu za deklice, mlajše od 12 let, in si poleg točk na igrišču priborila tudi pozornost enega najbolj znanih trenerjev na svetu Američana Nicka Bollettierija. Dobila je štipendijo za njegovo teniško akademijo in se tri leta pozneje z bratom Zoltanom, prav tako teniškim igralcem, preselila v Bradenton na Floridi.
Pol leta pozneje sta jima, ne da bi znala eno angleško besedo, sledila še mama Eszter in oče Károly, ki sta na pavzo dala svoji službi in najela dvosobno stanovanje v bližini akademije ter se popolnoma posvetila Moniki in njeni teniški karieri. Žrtve družine so kmalu obrodile sadove. Pri 16 letih in pol je Monika Seleš postala najmlajša zmagovalka turnirja pariškega Rolanda Garrosa, ko je v finalu premagala Steffi Graf, med letoma 1991 in 1993 pa je že osvojila 22 turnirjev in kar osem grand slamov. Na drugi strani igrišča se je v finalu pogosto znašla Nemka Steffi Graf, ki se je na koncu izkazala tudi za Monikino prekletstvo. Četudi ne po lastni krivdi.
Zabodel jo je s kuhinjskim nožem
Gunther Parche, 38-letni nemški oboževalec Steffi Graf, je bil s svojo teniško junakinjo naravnost obseden, njegov cilj pa je bil, da ji pomaga priti do zmage, če je treba, tudi tako, da fizično ustavi njene nasprotnice. In to je bilo usodno za Moniko Seleš. V četrtfinalu, ko je igrala z Magdaleno Maleevo, je Parche stekel proti robu igrišča in Seleševo, ki je med odmorom ravno hotela popiti malo vode, zabodel med lopatici. »Spomnim se, da sem sedela. Nagnila sem se naprej, da bi popila malo vode, ker so se mi osušila usta. Steklenica se je komajda dotaknila ustnic, ko sem v hrbtu začutila neznosno bolečino. Obrnila sem se, da bi videla, zakaj me boli. Zagledala sem moškega s kapo in rogajočim se nasmehom. Njegove roke so bile visoko nad glavo, v njih pa je imel dolg kuhinjski nož. Zamahnil je proti meni. Nisem vedela, kaj se dogaja,« je Seleševa opisala dramatični trenutek v svoji avtobiografiji, obiskovalci s tribun pa so takrat videli drugo plat groze. Monika je zavpila in stekla stran od moškega ter se zraven držala za hrbet in tresla od šoka. Na koncu se je sesedla na tla, kaj točno se je zgodilo, pa so ji povedali v bolnišnici. Parche jo je z nožem za ločevanje mesa od kosti zabodel le dva centimetra stran od hrbtenjače, štiri centimetre globoko. Kirurgi so ji obljubili, da se bo že čez nekaj mesecev lahko vrnila na igrišče, in delno imeli prav. Rana se je zacelila že čez nekaj tednov, psihološko pa Monika Seleš ni bila nikoli več enaka.
Mir je našla šele v zadnjih letih
Njen napadalec je zaradi neprištevnosti dobil samo dve leti obveznega zdravljenja v psihiatrični bolnišnici, Monika Seleš, ki od tedaj nikoli več ni igrala v Nemčiji, pa se je med profesionalne igralce tenisa vrnila čez dve leti in pol, a drugačna, kot je bila pred napadom. »Pravi pekel se je začel, ko sem zapustila bolnišnico,« je kasneje priznala takrat že nekdanja prvakinja, ki je leta 1994 prevzela ameriško državljanstvo in po vrnitvi na teniška igrišča začela tekmovati za ZDA namesto za Jugoslavijo. Dolgo je trpela za nespečnostjo, depresijo in paranojo ter se prenajedala s prestami, čipsom in torticami, preboleti pa ni mogla niti tega, da Parche nikoli ni bil zares kaznovan.
Po drugi strani se je Steffi Graf, kot si je želel atentator Parche, vrnila na zmagovalne stopničke. Monika se je potegnila vase, v svoj svet, iz katerega so jo izvlekli starši. Vendar niti oni niso mogli pomagati hčeri toliko, da bi se na teniška igrišča vrnila v vsem svojem sijaju. Do leta 2003, ko se je za vedno poslovila od profesionalnega tenisa, je osvojila samo še en grand slam naslov, in sicer v Avstraliji, tako da je bil njen končni seštevek 53 osvojenih turnirjev in devet grand slam naslovov. Po drugi strani je imela več sreče v zasebnem življenju. Poročila se je z 32 let starejšim ameriškim milijarderjem Tomom Golisanom in začela pisati knjige, na primer leposlovno trilogijo o mladi teniški igralki Maji in knjigo o svojem spopadanju z bulimijo Getting a Gripp: On My Body, My Mind, My Self. Travmatična izkušnja izpred 27 let, ki jo je prebolevala skoraj ves ta čas, je zdaj menda končno za njo, glede na njene sicer redke objave na družbenih omrežjih pa je ob pomoči svojih psov, joge ter branja in pisanja knjig končno našla svoj mir. V Tampa Bayu na Floridi.
